
»Shukran« arabsko pomeni »hvala«
Mlada Jeseničanka Aida Silić je napisala knjigo o svojem prostovoljnem delu z begunci. Kot pravi, se je njena povezanost z ljudmi iz Sirije, Afganistana in od drugod povečevala s količino popitega čaja, ki ga je spila z njimi. »Občudujem jih. Spoštujem jih. Imam jih rada,« je zapisala v knjigi.
»Ni mi všeč niti beseda begunec niti beseda migrant. Raje rečem: človek iz Sirije, človek iz Afganistana ... Ker je poudarek na besedi – človek ...« pravi Aida.
»Vsak od njih nosi svojo zgodbo. Med njimi so odvetniki, profesorji, učitelji, ki so v svoji domovini izgubili vse. Bile so družine, ki so potrebovale mesec, dva, da so sploh lahko spregovorile o tem, kaj se jim je zgodilo. A kljub vsemu so ti ljudje našli moč in so pripravljeni začeti znova, želijo ostati v Sloveniji in so pripravljeni prispevati svoje znanje. Učijo se slovensko, otroci hodijo v šolo, trudijo se dokazati, da se zmorejo integrirati,« pravi Aida Silić, mlada, komaj 22-letna Jeseničanka, študentka etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Aida je pred dnevi predstavila svoj knjižni prvenec, knjigo o svojem srečevanju z begunci, z naslovom »Shukran«. Beseda v arabščini pomeni »hvala«, kar je beseda, ki jo je Aida najpogosteje slišala v stiku z njimi. Takoj po začetku begunske krize, ko je begunski val pljusknil tudi mimo Jesenic, je Aida pod okriljem jeseniškega društva UP kot prostovoljka začela pomagati beguncem. Najprej na Jesenicah, zatem pa v azilnem domu v Ljubljani.
»Takoj smo začutili eden drugega, in kot sem napisala tudi v knjigi: na Bližnjem vzhodu in Afganistanu velja nenapisano pravilo o skodelicah čaja. Ko z njimi spiješ prvo skodelico, si zanje še vedno neznanec. Ko spiješ drugo, postaneš prijatelj. Ko spiješ tretjo, pa te imajo za družinskega člana. In moja povezanost z njimi se je večala s količino popitega čaja,« v smehu pripoveduje Aida, ki je najbolj tesen stik navezala z najmlajšimi, z begunskimi otroki. Tako jim je na ljubljanski Osnovni šoli Livada kot prostovoljka pomagala z učno pomočjo, pri učenju slovenščine, ob popoldnevih pa je begunske družine obiskovala tudi v azilnem domu. Z njimi je navezala prava prijateljstva, in čeprav sama ne govori arabsko, so se nekako naučili sporazumevati.
O svojem delu z begunci je predavala tudi kolegom študentom na filozofski fakulteti, iz česar se je ob spodbudi profesorjev rodila ideja, da bi o svojih izkušnjah pri delu z begunci napisala knjigo. »Vedno sem rada pisala, se udeleževala literarnih večerov, tako da sem svoje izkušnje z lahkoto strnila v knjigo,« je povedala. Knjiga ima 163 strani, v njej pa opisuje pretresljive življenjske zgodbe begunskih družin, ki so doživele preveč, izgubile vse, a ne glede na notranjo bolečino nosijo nasmeh na obrazu. »Občudujem jih. Spoštujem jih. Imam jih rada,« zapiše v knjigi. Gre za ljudi, ki nimajo malodane nič, a bi še tisto malo delili z drugim. Krožnik riža, piškot, skodelico čaja. Kot so vse to delili z Aido v azilnem domu. »Skromnost ne pomeni imeti malo, temveč znati vse, kar imaš, deliti z drugimi. Imaš namreč dve roki: eno zato, da pomagaš sebi, drugo zato, da pomagaš drugim. Zvijača je v tem, da ko pomagaš drugim, pomagaš tudi sebi. Najboljša vaja za srce je tista, ko se skloniš in ponudiš svojo roko tistemu, ki jo potrebuje,« zapiše.
Knjiga je izšla v samozaložbi, Aida se v teh dneh pripravlja na njen prevod v bosanski in angleški jezik. Dobiti jo je mogoče pri Aidi, bralcem jo bo skušala približati tudi prek knjižnic in knjigarn.