Konec molka

To je naslov knjige, ki jo je napisala kolegica Violeta Irgl. Vsebina knjige se nanaša na najbolj kruta dejanja naših življenj, namreč ko si človek sodi sam in si sam vzame življenje. Na koncu avtorica strne misli s tem, da nihče ni kriv za ta huda dejanja – niti povzročitelj, še manj pa njegovi bližnji. Omeni, da so ravno ti ljudje žrtve mnogih neizrečenih dejanj, misli in notranjega trpljenja, za katerim trpi človek, ki sam nad seboj obupa. Še več: kot da bi bil človek porinjen v to dejanje zaradi nakopičenega psihičnega trpljenja, ki se je nabiralo v njegovem rodu že več desetletij. In še enkrat: nihče ni kriv, ker to ni dejanje razuma.

Danes zagotovo vemo, da nihče, ki naredi samomor, ne želi umreti. Le ne more več živeti. Ne želi ubiti sebe, želi pa v sebi ubiti neizmerno duševno trpljenje. Nihče nima pravice obsojati nikogar, ker si ne moremo predstavljati, koliko hudega doživlja človek, preden naredi ta korak. Neizmerna bolečina ostane otroku, ki izgubi starša, še posebno, kadar odide zaradi samomora. Najbolj nenaravno je, da mora starš pokopati lastnega otroka. Ne moremo si predstav­ljati groze, ki doleti starša, ko otrok položi roko nase. Edino, kar lahko storimo, je, da smo ob teh starših, da jih poizkušamo začutiti v njihovi žalosti in da ne komentiramo njihove bolečine. Lahko veliko molimo zanje in zase, da bomo obvarovani česa podobnega.

Zakaj pravimo, da so ti lju­dje žrtve? Zato, ker si zatiskamo oči pred svojo zgodovino, ki je posuta z ogromno bolečimi dejanji, o katerih ne zmoremo govoriti, za katere nam ne uspe najti besede, zato, ker ob hudih dogodkih doživimo šoke in ob sebi nimamo ljubeče osebe, ki bi nas potolažila. Naši pradedi so hodili delat v Ameriko in se po več letih vrnili – doma so bili majhni otroci, mi pa si ne priznamo, da so bili brez očeta. Naši očetje so umrli v vojni – otrok je ostal brez očeta, mi pa pravimo, da je bilo takih otrok veliko. Otrok je zaradi prometne nesreče izgubil mamo – mi pa ga še na pogreb nismo pustili. Vojna je vzela veliko življenj, mi pa še žalovati nismo smeli. Še danes ponekod pretepajo otroke. In mi rečemo, da je to dobro zanje. V resnici se v vse te žrtve naseli bivanjski strah – ali bom preživel ali ne, neizmerna žalost – zakaj se mi to dogaja, najhujši pa je strupeni sram, da je z mano nekaj hudo narobe. Te no­tranje in neizgovorjene stiske morajo nekako ven. Na žalost se realizirajo preko trpljenja.

Včasih niso vedeli in znali, kako si pomagati, poleg tega so morali preživeti, ni bilo časa za čustvene razprave. Danes pa vemo, dragi ljudje – ne vemo, kaj nam je, malo manj denarja in več pogovora, malo manj dela in več sočutja, malo manj bahanja in več skromnosti pred lastnim trpljenjem, manj blebetanja o drugih in več besede o sebi, manj odtujevanja in več bližine. Potrebujemo več miline in usmiljenja.