Upa, da ga bodo Gorenjci sprejeli

Biatlonec Jakov Fak se malo že počuti tudi Gorenjca. Letos se bo z družino preselil v Lesce, kjer so mu že zaploskali za srebrno medaljo z olimpijskih iger v Pjongčangu. V zbirki ima tudi bronasto iz Vancouvra, nastopiti pa si želi še na naslednjih olimpijskih igrah v Pekingu.

Srebrni biatlonec Jakov Fak je imel v preteklih dneh veliko različnih obveznosti, prihodnji teden pa ga čakajo že nove tekme svetovnega pokala. Nekaj časa si je na ponedeljkovem sprejemu v Lescah vzel tudi za pogovor za naš časopis, medtem ko je ob vseh medijskih obveznostih njegova hčerkica Mila že komaj čakala, da jo očka vzame v naročje.

Kakšni so po prihodu domov vtisi tekmovalnega dogajanja v Pjongčangu?

»Na začetku je bilo zelo težko, saj so bili vremenski pogoji zelo kruti, s čimer sem imel zelo veliko težav. Potem je mraz le nekoliko popustil, tako da sem imel drugačne občutke tako na progi kot na samem strelišču. Za vse nas so bile razmere potem prijaznejše. Nastop na individualni tekmi je bil takšen, kakršnega sem nameraval narediti. Bilo je dovolj za olimpijsko srebrno medaljo.«

Kako težko se je bilo po slabšem uvodu zbrati za najdaljšo tekmo?

»Ni bilo enostavno, a v športu smo navajeni, da se je po neuspehu treba zbrati za naslednjo priložnost, hitro pogledati, kaj je bilo narobe. Včasih ti uspe, včasih ne. Lahko bi naredil eno napako in se ne bi veselili medalje. Vesel sem, da je bil ves trening, ves trud v vseh teh letih poplačan, da se je delo pokazalo kot dobro in da sem ostal na pravi poti. Priložnost za vrhunski rezultat se je pokazala in zagrabil sem jo z obema rokama. Izpolnil sem cilj.«

Je bila prav individualna tekma tista, od katere ste pričakovali največ?

»Če pogledamo logično, tekaško nisem bil na nivoju, kakršnega bi si želel in je bilo največ možnosti prav na tekmi, na kateri veliko več pomenijo zadeti streli. Že na tekmi s skupinskim startom je bilo videti, da v zadnjem krogu nimam več zadosti moči, prav tako tudi v mešani štafeti – in tudi zato je potem prišla odločitev, da ne bom nastopil v moški štafeti.«

Pravijo, da ste športnik za velike tekme. Se da to naučiti?

»Če sem iskren, nikoli nisem pred tekmami na olimpijskih igrah, svetovnih prvenstvih ali svetovnem pokalu delal česa posebnega. Zavedam se, kaj mi pomeni medalja, več kot stopničke iz svetovnega pokala. Na takšnem tekmovanju je večja trema, je pa ob uspehu tudi večje veselje.«

Kako gledate na razplet na biatlonskih tekmah? Najboljši v sezoni so bili v ospredju, a ne tako suvereni kot na tekmah svetovnega pokala.

»Mislim, da so dosegli, kar so želeli, morda pa ne v takem obsegu, kot bi si želeli. Z vidika športa je to celo bolje. Na štirih posamičnih tekmah v moški konkurenci je dvanajst medalj osvojilo enajst biatloncev, le Martin Fourcad se je veselil dvakrat. Če bi ga sedaj vprašali, mislim, da bi bil tudi z eno zelo zadovoljen. Vsi, ki smo osvojili medaljo, smo lahko zadovoljni. Olimpijske igre so nekaj posebnega. Ni tako enostavno kot v svetovnem pokalu.«

Presenetili so Švedi – tudi vas?

»Švedi so že v svetovnem pokalu kazali, da imajo potencial in so odtekmovali, kot je bilo treba. To je to.«

Kdo vas je na olimpijskih igrah na splošno najbolj navdušil?

»Kar nekaj jih je, posebej pa bi omenil Ester Ledecko, ki je postala olimpijska zmagovalka v dveh različnih športih.«

Medalja iz Pjongčanga je vaša druga olimpijska. Jo lahko primerjate s prvo iz Vancouvra leta 2010?

»Cenjeni sta obe zelo visoko, ker ima vsaka svojo zgodbo in je vsaka vredna več, kot bi si kdorkoli mislil. Meni osebno pomenita veliko več, kot bi lahko prenesli v kakšen finančni pogled ali karkoli drugega. Medalja v Pjongčangu je bila osvojena na drugačen način, pod večjim pritiskom. Močno jo cenim.«

Na kaj pomislite ob pogledu nanjo?

»Na vso prehojeno pot. Vedno je lepo, če je ta nagrajena z medaljo. Medalja je moja, je nagrada za vse, od moje družine, ekipe ... Po zadnjih dveh sezonah, ko sem bil večinoma bolan doma, sem želel sam sebi in v zahvalo moji družini spet priti na visok nivo in ta medalja je zahvala za vse to. Je velika nagrada.«

Dejali ste, da pred začetkom sezone niste verjeli vanjo. Kdaj pa ste začutili, da je lahko vaša?

»Glede na pretekli sezoni, ko sem bil večinoma bolan, je bilo zelo težko govoriti o medalji, seveda pa si jo kot tekmovalec vedno želiš. Za to, da bi pred sezono napovedoval, da bom osvojil olimpijsko medaljo, nisem imel izhodišča. Sem pa začel vanjo verjeti po začetku sezone.«

Bila je velik cilj in v luči tega ste se odločili tudi za menjavo trenerja. Kaj je bilo ključno v pripravah na olimpijsko zimo?

»Ključno je bilo, da smo v času priprav zamenjali toliko prizorišč, toliko strelišč in da smo delali od samega začetka v ekstremnih pogojih. Na vetrovnih streliščih smo bili praktično od začetka, od Estonije do zime – in to je tisto, kar je izjemno pomembno, vsaj jaz sem takšnega mnenja.«

Trenirali ste z ukrajinskimi dekleti, ki v Pjongčangu niso pokazala želenega; vi ste.

»Vedno je tako, da velika večina športnikov na tako pomembnem tekmovanju ne pokaže tistega, kar si želi. Tako je. Kot je že omenil Klemen Bauer, je le majhna skupina izbrana za to in vsak športnik je ponosen, če pokaže najboljše nastope prav na olimpijskih igrah.«

Sezono ste začeli odlično, tudi v tekaškem delu. Je tekaška forma morda prišla prehitro?

»Mislim, da ni bilo prehitro. Bilo je pravi čas. Vmes je zaradi bolezni prišlo do izpada treninga. Želim si, da do konca sezone tega ne bi bilo več, da zdržim še teh dvajset dni zelo napornega ritma. Trikrat se bomo selili. Najprej gremo na Finsko, potem na Norveško in za konec še v Rusijo.«

V letošnji zimi vam k sreči zdravje bolje služi. Ste kaj spremenili?

»Drugače sem začel gledati na določene stvari, tudi pri prehrani. Naredil sem določene spremembe.«

Po tisti »komični« zasledovalni tekmi v Pjongčangu ste dejali, da boste najprej poslušali šale na svoj račun.

»Ko narediš napako in neumnost, je to tudi prav. S tem se ne obremenjujem, tega ne dojemam kot nekaj negativnega, temveč skušam potegniti čim več pozitivnega. Na tisti tekmi je šlo veliko stvari narobe. Mislil sem celo, da sem diskvalificiran, ker načeloma taka poteza je za diskvalifikacijo, na koncu se je izkazalo, da ni. Enostavno nisem bil zbran do konca tekme.«

Se nasploh v življenju po porazih hitro poberete?

»Mislim, da. To bi sicer bolje znali povedati drugi.«

Na športni poti ste imeli kar nekaj padcev. Bi katerega od njih posebej omenili?

»Nobenega, ker je slabe stvari treba pozabiti in gledati pozitivno naprej.«

Letos bo v vašem življenju nova sprememba: selitev v Lesce, na Gorenjsko. Kako to, da ste se tako odločili?

»Pred osmimi leti sem prišel v Slovenijo in takrat sem se odločil, da bom svojo prihodnost zgradil tukaj. Vesel sem in ponosen, da bo moj dom na Gorenjskem. Za biatlon so tukaj dobri pogoji, že zaradi same Pokljuke. Tudi večina tekmovalcev je iz te regije. Upam, da me bodo Gorenjci sprejeli. Jaz se nekako že malo imam za Gorenjca. Upam, da bom dober sosed in da bomo imeli lepo prihodnost.«

V Lescah so vam že pripravili sprejem. Vas čaka tudi na Hrvaškem?

»Ne vem. Verjetno bo, a časa zanj trenutno ni.«

Čakajo vas še tri postaje tekem svetovnega pokala. V skupnem seštevku ste na tretjem mestu. Kakšne so želje?

»Na olimpijskih igrah sem imel zelo veliko težav z regeneracijo. Že po individualni preizkušnji je bilo zelo težko. Želim si, da bi se čim bolj spočil, dobro tekmoval in ohranil čim višjo uvrstitev v skupnem seštevku svetovnega pokala.«

Boste po sezoni nadaljevali delo z Urošem Velepcem? Kako naprej?

»Do konca sezone bom zagotovo še delal po njegovem načrtu, kako bo naprej, pa težko odgovorim. Bo treba videti, kakšno vizijo ima vodstvo reprezentance ... Sicer pa mislim, da je bila odločitev za Uroša Velepca pravilna, kar dokazujejo tudi rezultati. Ali bi uspel še s kom drugim, ne vem, ker bi bil to preizkus neznanega. To je bila z mojega pogleda najbolj verjetna možnost, da se skušam vrniti. To mi je uspelo in kmalu bo pred mano nov olimpijski cikel. Želim si nastopiti tudi v Pekingu leta 2022. Čaka me še veliko dela.«