Zlata doba kroparskega športa

Pred dnevi je z javno predstavitvijo v Kovaškem muzeju v Kropi izšla nova številka Glasila Kovaškega muzeja Vigenjc. Obsežna publikacija je tokrat namenjena začetkom športa v dvajsetem stoletju v Kropi.

Kropa – Lahko bi rekli, da je najnovejši Vigenjc, od leta 2000 naprej že 16. številka po vrsti, izšel ob pravem času – ko se daleč na vzhodu odvijajo zimske olimpijske igre in je naša Gorenjska prekrita s snegom, ki vselej obilno v belo pobarva tudi kroparski kot, okoliške vzpetine in Lipniško dolino. Od tod ni daleč do zanimivih podatkov iz preteklosti, ki govorijo o tekmovalnih uspehih Kroparjev v zimskih športih in po drugi svetovni vojni tudi dveh olimpijcev. Da, za kroparski šport gre v tokratnem Vigenjcu, o katerem sem se pogovarjal z njegovo urednico in avtorico besedil Sašo Florjančič.

»Za Kropo je zgodovina telovadbe in športa ena pomembnejših zgodb dvajsetega stoletja. Začetki smučanja in odbojke pred drugo svetovno vojno so bili podlaga mnogim športnim uspehom po njej. Kropa je z dvema olimpijcema in več državnimi reprezentanti v smučarskih skokih veljala za enega od gorenjskih zimskošportnih središč, velike uspehe pa je dosegala tudi kroparska odbojkarska ekipa,« ugotavlja Florjančičeva, sicer vodja Kovaškega muzeja v Kropi, ki sodi v okvir Muzejev radovljiške občine. »V Kropi so med drugim svojo športno pot začeli smučarski skakalec in ustanovitelj tovarne Elan Rudi Finžgar, olimpijca smučarska tekača Matevž Kordež in njegova sestra Angela Kordež in pa še tretji – klasični kombinatorec Gašper Kordež.«

V prejšnjih Vigenjcih so različni avtorji obravnavali zgodovino na različnih področjih življenja v Kropi in okolici ter Lipniški dolini, od gospodarstva, še zlasti kovaštva, do kulture in družabnega življenja, v eni prihodnjih številk bo na vrsto prišla tudi politična zgodovina. »Tokrat sem se odločila za šport, saj je Kropa pred drugo svetovno vojno pa do sredine sedemdesetih let veljala za pravo zimskošportno središče, sama tema pa zelo zanima tudi domačine. To se je pokazalo z njihovim angažmajem pri zbiranju podatkov, fotografskega in drugega materiala pa tudi na dobro obiskani predstavitvi.«

»Politika« podrla skakalnico

Avtoričino raziskovanje kroparskega športa se je sicer začelo s povojnim obdobjem in uspehi prvih povojnih smučarskih tekačev Angele in Matevža Kordeža, ki sta sicer bila doma z Jamnika, a sta bila povabljena v Fizkulturno društvo Kropa. Iz teh krajev je prihajalo več odličnih smučarskih skakalcev, državnih reprezentantov, kot sta Marjan Gašperšič in Franc Hafner, vezi s Kropo je gojil tudi Rudi Finžgar, ki je recimo nagovoril skupino Kroparjev, da so veliko let pomagali pri vsakoletni pripravi planiške velikanke – kroparski teptači se jih je prijelo ime.

Športna zgodba v Kropi prve obrise dobiva na začetku dvajsetega stoletja, ko so telovadbo začeli uveljavljati v okviru katoliških društev. Pomemben je bil kaplan Jernej Hafner, ki je veliko naredil za širjenje športa, ustanavljal je orlovske odseke – ne le v Kropi, ampak tudi širše; ob tem je bil še odličen telovadec. Zunaj katoliških društev so športno delovali obrtniki, gostilničarji, se kasneje družili pri Sokolih. Zanimiva je zgodba o prvi skakalnici v Kropi, ko so se takrat že nekdanji člani društev Orel in Sokol leta 1932 dogovorili za organizacijo skupne tekme v smučarskih skokih in gradnjo nove skakalnice. Ko je bila ta končana, je Slovensko katoliško društvo na vrhu plakata, ki je vabil na tekmo, obesilo še svoj plakat, češ da je njihovo društvo organizator. Zato so Sokoli iz prosvetnega društva skakalnico na dan tekme podrli. Rudi Finžgar, takrat mlad fantič, je bil tako edini, ki je večer prej preizkusil skakalnico,« pripoveduje Saša Florjančič.

Avtorica je gradivo za zapise v Vigenjcu črpala iz arhiva Kovaškega muzeja, na voljo so ji bili ohranjeni zapisniki orlovskega in kasneje fantovskega odseka, nekaj fotografij je iz Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani, veliko gradiva pa so posodili domačini in sorodniki nekdanjih uspešnih športnikov. Še posebno zgovorna je slikovna priloga. »Prav veliko gradiva na to temo ni bilo, sem pa lahko zgodbo vsebinsko zaokrožila tudi s fotografijami iz zapuščin Joža Bertonclja in Janeza Šmitka.«

V drugem delu publikacije se Florjančičeva loteva še športnikov in organizatorjev športa Toneta in Janeza Šmitka in njunega delovanja v Akademskem športnem klubu Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani, marsikaj izvemo tudi o v Kropi zelo priljubljenem in uspešnem igranju odbojke in košarke, avtorica predstavi okovje za smuči, imenovano lato, ki so ga izdelovali v Kropi .... Ob branju Vigenjca lahko obdobje med vojnama in čas po drugi svetovni vojni označimo za zlato dobo kroparskega športa, ki se je kazala tako v odličnih posameznikih kot v dobri organiziranosti športa v društvih. Šport nekoč v sliki in besedi.