Čevlji in kopitarji
Navadili smo se že, da vsakoletna podelitev Prešernovih nagrad v našo demokracijo tipa »vsi se spoznamo na vse«, vedno znova prinaša nemir in polemike. Tako Slovencu enkrat ni všeč proslava, naslednje leto ima pripombe čez slavnostnega govornika, skoraj nikoli pa ni zadovoljen s celotnim izborom nagrajenih umetnikov. Tudi letos je bilo tako.
Nekateri mediji, tako tiskani kot elektronski, še zlasti pa spletni portali s plejado anonimnih komentatorjev in, saj ni res – pa je, med njimi tudi znani mnenjski voditelji, so kakih štirinajst dni z najbolj nizkotnim besednjakom sproščali svoj gnev nad nagrajenkama Prešernovega sklada, dramatičarko in performerko Simono Semenič ter intermedijsko umetnico Majo Smrekar. V obeh primerih zgolj na podlagi dveh priloženih in iz konteksta vzetih fotografij, predvsem pa ne da bi kdajkoli prej slišali zanju, kaj šele da bi se kakorkoli pozanimali o njunem siceršnjem umetniškem ustvarjanju. Gre za fotografiji devet let starega performansa Semeničeve, v katerem je gola ovita v razrezano slovensko zastavo, skozi katero gleda nosečniški trebuh, in zadnjega umetniškega projekta Smrekarjeve, v katerem je na eni od fotografij med drugim videti, kot bi se psička dojila na njenih prsih.
Nosilcev besednega pogroma, ki je bolj ali manj temeljil zgolj na vtisu videnega, morda celo z nekaj ideološkega pridiha, vsebina umetniškega dela preprosto ne zanima. Naj se umetnost presoja na podlagi všečnosti in razumevanja tistega, kar nam nekdo ponuja kot umetnino, ali je za tovrstne sodbe pristojen nekdo, ki se na to spozna? Sta »ne razumem« in »ni mi všeč« dovolj za to, da neko umetnost imenujemo izrojeno in degenerirano?
Na srečo je obe umetnici in druge nagrajence potrdil 15-članski upravni odbor Prešernovega sklada na predloge štirih področnih komisij, v katerih odloča 28 poznavalcev s posameznih področij umetnosti. Med njimi je enajst doktorjev znanosti. Simona Semenič je za svoje drame dobila že tri Grumove nagrade, njeno igro 5fantkov.si pa igrajo gledališča od Izraela prek Albanije do Švedske. Maja Smrekar je za svoj umetniški projekt K-9_topologija na lanski Ars Electronici v Avstriji prejela nagrado zlata nika, prestižno nagrado za medijsko umetnost, ki se stika s tehnologijo, znanostjo in humanistiko.
Najbrž se tisti, ki namesto na oder za nagrade obe umetnici in z njima komisije in upravni odbor pošilja v psihiatrično ustanovo, ne zaveda, da tja pošilja še mnoge zgoraj omenjene, ki v aktualnem času namesto prižiganja grmad iz večstoletne preteklosti vendarle premorejo še nekaj odprtega duha – kakršnega je bil tudi naš pesnik.