Pogled v življenje Šubicev

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 23. februar 2018 / 22:46

Maruša Košir je skozi pisma slikarjev Šubic, predvsem Janeza in Jurija ter njunega bratranca Ivana, ki jih je zbrala v knjigi Dom slikarjev Šubic, pisma pripovedujejo, razkrila vsakdanje življenje in odnose v tej znameniti umetniški družini iz Poljanske doline.

Knjiga Dom slikarjev Šubic, pisma pripovedujejo je nastala v sklopu projekta Kjer domujejo zgodbe. V njej je avtorica Maruša Košir predstavila odlomke iz Šubičevih pisem, skozi katere je uspela neposredno približati čas, v katerem so ustvarjali Štefan Šubic ter njegova sinova Janez in Jurij. Preko izsekov iz pisem namreč bralec skozi osebne izpovedi piscev lahko vstopi v preteklost in se vživi v njihovo življenje. Knjiga po besedah Maruše Košir namenoma nima ne kazala ne zaključka. »Kazala ne more imeti, zaključka noče,« je pojasnila v uvodu in dodala, da pa je v knjigi zgodba, in to resnična zgodba o pomembni umetniški družini iz Poljanske doline.

Maruša Košir je zgodbo rodbine Šubic začela raziskovati v tretjem letniku študija umetnostne zgodovine, a je kmalu ugotovila, da je gradiva preveč zgolj za seminarsko nalogo. V bogato zapuščino Šubicev med drugim sodijo pisma, v katerih so si člani družine zaupali tudi intimne podrobnosti iz svojega življenja in celo skrivnosti oziroma manjše »grehe«, za katere je pisec prosil naslovnika, naj jih obdrži zase. Maruša Košir je priznala, da je bila ponosna, da je lahko izvedela kaj takega, ob tem pa se ji je zastavilo tudi vprašanje moralne spornosti objave takih zapisov. A je slaba vest izginila, ko je prebrala besede Janezovega in Jurijevega bratranca Ivana Šubica, ki je že deset let po Jurijevi smrti ob objavi nekaterih njegovih pisem zapisal, da je deset let dolga doba, ki marsikaj omili in ublaži ter mu zato nihče ne bo zameril objave teh pisem. »Zato se je tudi meni zdelo prav, da pisma ne ostanejo zaprašena v arhivih.«

V knjigi so objavljeni odlomki iz 430 pisem, prebrala jih je vsaj še dvakrat toliko, ocenjuje Maruša Košir in dodaja, da je še okrog tristo pisem prebrala pri pripravi diplomske naloge, za katero je dobila celo študentsko Prešernovo nagrado. Vseh pisem in dokumentov, ki so šli skozi njene roke, je bilo tako več kot tisoč, a vse ni bilo primerno za objavo. Skozi pisma pisci sami pripovedujejo svojo zgodbo, ki jo je namerno želela povedati z njihovimi besedami, ne svojimi, je poudarila Maruša Košir. »Želela sem namreč ohraniti neposreden stik med pismom in bralcem.« Največ ohranjenih pisem je od Janeza in Jurija Šubica, ki sta večino življenja bivala v tujini, a kljub temu ostala tesno povezana z rodnimi Poljanami. O svojih doživetjih v tujini sta natančno poročala domačim. Na začetku je tako predstavila, kje vse sta potovala, da bralec izve, od kod so prihajala pisma. »Najprej sem opisala Janeza, ki je med drugim živel v Benetkah, Rimu, na Dunaju in v Pragi, potem pa Jurija, od katerega so pisma prihajala z Dunaja, iz Trsta, Bosne in Hercegovine, s Češke, iz Pariza in Aten. Iz Aten je Jurij Šubic med drugim pisal tudi o imenitnem obisku, ki ga je bil deležen, ko je sodeloval pri poslikavi palače znanega arheologa Schliemanna: »Včeraj sem imel imeniten obisk … Kralj je prišel v spremstvu dveh dvornih gospodov, katerih imen pa si nisem zapomnil, ker so ta nesrečna grška imena vsaj po pol ure dolga, in se mudil skoraj eno uro, večinoma pri mojih dovršenih delih … Imel sem priliko kralju vse natanko razložiti in mnogo ž njim govoriti.« Zelo ga je razveselilo, da se celo »najvišji krogi« zanimajo zanj. »Toliko v naglici, da zabeležim, kdaj in kako sta se prvič sešla dva znana Jurja - eden je bil Štefanov Jurca iz Poljan, drugi pa Georgios I., kralj vseh Helencev,« je še duhovito pripomnil v svojem pismu. V knjigi je tudi opis bratranca Ivana Šubica, ki je bil njun največji prijatelj. V nadaljevanju se je Maruša Košir osredotočila še na običaje in praznike doma in v tujini, godove, ob katerih so drug drugemu pošiljali verze, vaške čenče, zapise o vremenu ... Prek pisem je mogoče spoznati njune brate Valentina, Lojzeta in Pavla ter sestro Mico, opisuje tudi občutke domotožja in ljubezni staršev do otrok, izgubo očeta Štefana in na koncu smrt Janeza in Jurija.

Čeprav skozi pisma člani družine sami pripovedujejo o svojem življenju, pa je morala Maruša Košir ustvariti rdečo nit, da je vse skupaj povezala v celoto oziroma zgodbo. Knjiga pa z razlogom nima zaključka, saj Maruša Košir že snuje njeno nadaljevanje, v katerem se bo osredotočila na njihova umetniška dela, ki se jih v prvi knjigi zato namerno ni niti dotaknila.