Kanada: Toronto (2)
Po Severni Ameriki po gorenjsko
Predmestje Mississauga, kjer živi večina Slovencev v Torontu, je podobno predmestjem iz ameriških filmov. Sestavljajo ga med seboj precej podobne enodružinske hiše z ograjenimi vrtovi in dovozi za avtomobile. Hiše so večinoma pritlične ali največ enonadstropne ter brez izjeme grajene iz lesa. Kanado, po površini drugo največjo državo na svetu (oziroma petstokrat večjo od Slovenije), namreč na več kot polovici državnega ozemlja porašča gozd in lesa ne manjka.
Kanadčani (in Američani) na obiske in goste gledajo drugače kot v Sloveniji. V svojih hišah imajo pogosto sobo ali vsaj zložljivo posteljo, kjer gosti lahko prespijo. Občutek sem dobil, da jih prenočevanje gostov – za razliko od Slovenije – ne moti, celo všeč jim je. Dobrodošlico pa izrazijo z ameriškim piknikom: na plinskem žaru pečenimi ogromnimi govejimi steaki, ki jih servirajo s pečenim krompirjem in zelenjavo. Zanimivo pa je, da se ljudje med hišami v isti ulici največkrat poznajo bolj bežno.
Hiše, v katerih živijo priseljenci iz Slovenije, so zgoščene v nekaj ulic predmestja Toronta. Slovenski priseljenci, še posebno upokojenci, se med sabo dobro poznajo in veliko družijo. Njihove hiše na zunaj v ničemer ne odstopajo od tipičnih predmestnih hiš Toronta, vendar me njihova notranjost v daljni Kanadi navda s pristno domačnostjo iz Gorenjske: številne uokvirjene fotografije slovenskih Alp, domače vasi in tudi slika brezjanske Matere božje me opominjajo, da tukaj živijo ljudje, ki so mladost preživeli na Gorenjskem, tako kot jaz. V generacijah, ki so se priseljencem iz Slovenije rodile v Kanadi, pa se že precej bolj vidi kanadsko-ameriški način življenja …
(Nadaljevanje prihodnjič)