Skrivnostno kamniško jezero

Pred nekaj dnevi, 25. januarja, je minilo 670 let od uničujočega potresa, ki je najbolj prizadel mesto Beljak, močno pa tudi kranjsko deželo. Prav takrat naj bi se tudi razlilo kamniško jezero, ki naj bi močno poškodovalo tedanje mesto Kamnik. Domnevnih dokazov je ravno toliko, da ta tema med nekaterimi strokovnjaki, predvsem pa Kamničani, vzbuja nič koliko vprašanj in teorij, ki jih že vrsto let preko folklornega izročila strokovno preučuje tudi Kamničanka, etnologinja dr. Marija Klobčar.

Dr. Marija Klobčar, višja znanstvena sodelavka z Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani, profesorica slovenskega jezika s književnostjo in doktorica etnologije, avtorica monografije Na poti v Kamnik in številnih znanstvenih prispevkov in razprav, doma s Podgorja, se s folklornim izročilom domačega okolja strokovno ukvarja že vrsto let in tako se je v svojih raziskavah posvetila tudi kamniškemu jezeru.

»Vprašanje kamniškega jezera se mi ni pojavilo nenadoma: kot del izročila me je kot nerazrešena uganka v nekaterih pogledih spremljalo že od začetka mojega ukvarjanja s Kamnikom in s kamniškim območjem. Prav gotovo pa do takšnega poglabljanja te teme ne bi prišlo, če se ne bi pri svojem delu tudi sicer posvečala ljudskemu izročilu in njegovemu družbenemu kontekstu. Intenzivneje me je, seveda ob drugem delu, kamniško jezero začelo zaposlovati pred osmimi leti, ko sem se začela ukvarjati tudi z vprašanji verovanja v nadnaravno moč vode. V kamniškem primeru je bilo to verovanje povezano z zmajem, ki so mu, kot pravi pesem o sveti Marjeti in svetem Juriju, darovali ljudi,« pravi Klobčarjeva, ki kot znanstvenica vseskozi ostaja trdno na realnih tleh. Kot je v uvodu poudarila na nedavnem predavanju Neznani Kamnik in njegovo jezero, ki je do zadnjega kotička napolnil dvorano Frančiškanskega samostana, svoje domneve, povezane z razlitjem jezera, povezuje s potresom leta 1348, ko naj bi se podrla pregrada med Malim in Starim gradom, ki je zadrževala jezero (to naj bi se raztezalo od sedanjega mesta pa vse do hribov), a ta teorija izziva kar nekaj pomislekov, predvsem zato, ker pričevanj o samem jezeru in o tem dogodku v sočasnih kronikah ni. Pomisleke o tem, zakaj o tako usodnem dogodku, kot je bilo domnevno razlitje jezera, ni sočasnih zapisov, je imela ves čas svojega dela, a hkrati ne gre prezreti vrste dolgo prezrtih dokazov, ki jih v Kamniku in okolici lahko najdemo še danes.

Obroči za privezovanje čolnov

Na Kamniškem so še zelo živa pričevanja o obročih za privezovanje čolnov. Poleg Malega gradu v Kamniku in cerkve v Nevljah naj bi bili obroči izpričani tudi ob pobočju Starega gradu, na dveh lokacijah na zahodu, torej proti Košišam in Tunjicam, na Zduši oziroma na Bregu in v Stranjah. »Pričevanja o obročih, na katere naj bi privezovali čolne, se nanašajo na točke na različnih nadmorskih višinah, natančnejši pregled pa kaže, da se uvrščajo na dve ravni; temu ustrezajo tudi jasno razpoznavne naravne terase na območju med Kamnikom in Stranjami. Prva raven zadeva višino, ki ustreza pričevanju, da je jezero segalo do Stranj. Na to se nanašajo poročila o obročih v smodnišnici, na Bregu oziroma na Zduši in na Malem gradu. Obroči v smodnišnici naj bi bili po pričevanjih vzdrževalcev vidni še okrog leta 1990. Drugi nivo nakazujejo poročila o obročih v Nevljah, ohranjenih do popravila škarpe ob cerkvi: izpričani so okrog leta 1970. Izročilo pa govori o eni sami veliki katastrofi, o odtoku jezera, na katerega je spominjalo zvonjenje v neveljski cerkvi,« pravi Marija Klobčar.

Zvonjenje v neveljski cerkvi

Prav območje Nevelj je z izročilom o kamniškem jezeru najtesneje povezano. Kot dokaz za obstoj jezera domačinom služi sklicevanje na staro poimenovanje cerkve, na ime Sveti Jurij ob jezeru, kot so ga po podatku iz leta 1703 poznale stare listine. V Nevljah je v ljudskem izročilu ohranjen tudi spomin na to, da so morali vaščani starograjskemu graščaku kot dajatev letno naloviti koš rib, obdržala so se hišna imena, povezana z ribištvom, ohranilo se je tudi izročilo o potopljenem zvonu in pripovedi o tem, kako so s tistega dela tunjiškega območja, ki gravitira na Kamnik, vozili mrliče do jezera, od tam pa so jih na čolnih prepeljali k pokopu v Nevlje. Najpomembnejše pričevanje o jezeru pa je do začetka devetdesetih let dvajsetega stoletja ohranjalo vsakodnevno zvonjenje: v Nevljah je namreč ob tretji uri popoldne zvonilo z malim zvonom v spomin na uro, ko je jezero odteklo.

Zmaja iz jezera so se ljudje bali še dolgo

Pisnih virov je avtorica našla zelo veliko, a večina se jih sklicuje zgolj na ustno izročilo. Tudi Valvasor je svojo predstavitev Kamnika naslonil na izročilo o jezeru. Jezero naj bi bilo tam, kjer je pozneje nastalo mesto, odvečna voda pa naj bi odtekala tam, kjer je bil v Valvasorjevem času prehod med mestom in Šutno. Zapis govori tudi o posledicah razlitja jezera, o poplavljenju Mengeškega polja in o uničenju samostana, ki je bilo med Homcem in Mengšem. Zanimivi so tudi zapisi iz 19. stoletja, ki ob gradnji smodnišnice in železniške proge omenjajo pesek, ki naj bi bil posledica nekdanjega jezera, in to tam, kjer vode že dolgo ni več. »Prav na poseben način pa je izročilo o jezeru oživelo spomladi leta 1938, ko so ob regulaciji Nevljice izkopali mamutovo okostje. Domačini, ki so sodelovali pri regulacijskih delih, so bili ob najdbi namreč prepričani, da so našli kosti zmaja, ki je živel v jezeru in žrl ljudi. Preplah, ki je segel tudi do vesti v časopisu, je bil kratkotrajen, vendar je razkril trdoživost nekdanjega verovanja in prepričanje o jezeru, ki je pred stoletji odteklo.«

Šutna naj bi bila porušena

Dr. Marija Klobčar se je v predavanju dotaknila tudi posebnega statusa, ki ga ima v zgodovini mesta Šutna, današnje predmestje, ki pa naj bi bilo nekdaj središče. Ne nazadnje se tudi kamniška župnijska cerkev nahaja na Šutni. Veliko pa nam pove tudi sam izvor besede Šutna, ki izhaja iz nemške besede der Schutt (ruševina). Da naj bi se tu zgodilo nekaj res hudega (porušitev mesta zaradi odteklega jezera), naj bi dokazovalo tudi veliko kosti, ki so jih našli na Šutni, bruna, ki naj bi nekoč sestavljala jez, podzemni rovi, debela plast finejšega peska … »Moja dotedanja iskanja odgovorov na dileme o kamniškem jezeru so z razlago, da je sedanje predmestje Šutna poimenovano po nemškem izrazu za ruševine, ponujala povsem novo perspektivo. Po tej razlagi bi bil prvotni Kamnik, ob katerem je bilo lahko jezero še v času, ko je bilo v naših krajih že razširjeno krščanstvo, torej na Šutni, na prisojnem pobočju od Žalskega hriba in Malega gradu proti Novemu trgu. Razlitje jezera naj bi povzročilo, da je voda porušila in odnesla ne le povezavo med Malim in Starim gradom, temveč tudi naselje, ki se je naslanjalo na to pobočje, prvotni Kamnik. Prestižno naselje s središčem na prostoru, ki danes pripada Šutni, grajeno iz kamenja. Kamnik, Stein, znamenje moči in bogastva, naselje z varno naslonitvijo na pobočje in umeščenostjo ob donosno trgovsko pot, z ugodnimi možnostmi za bivanje in izjemno slikovito okolico,« ugotavlja Klobčarjeva.

Kamniškemu jezeru v prid govori tudi ime Žale, ki naj bi v resnici pomenilo zaliv oz. prod ob obali, in ne pokopališče.

Izziv za nadaljnje raziskave

Kljub zelo bogatemu izročilu in številnim »dokazom« pa dr. Marija Klobčar poudarja, da je za nadaljnje raziskovanje vprašanj, ki se navezujejo na kamniško jezero, nujna vključitev drugih strok, predvsem geologije in arheologije. »Brez te preveritve je vse skupaj še vedno na ravni domnev.«