Moje dvorišče

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Kranjska Gora / petek, 2. februar 2018 / 17:49

Spomnim se še, kako so pred slabimi petimi leti nadobudni podjetniki v Mojstrani pripravili dan odprtih vrat, na katerem so domačine prepričevali, da bo proizvodnja izdelkov iz predelane plastike na zapuščeno tovarniško območje na robu vasi privabila novo življenje, ustvarila nova delovna mesta in s tem nove priložnosti za razvoj kraja. Tistim, ki so ob tem skeptično zmajevali z glavo, so zagotavljali, da predelava plastike ne predstavlja nikakršnih obremenitev za okolje.

Ko so se veliki načrti izkazali na neuresničljive, o tem niso več na široko obveščali javnosti. Delavci so odšli, hale so zaprli, na dvorišču pa so ostali kupi grde, zanemarjene, propadajoče plastične nesnage. Na dvorišču v zasebni lasti, zagrajenem z žičnato ograjo v maniri: privatno zemljišče, nepooblaščenim dostop prepovedan.

Razumem, da je, posebno po desetletjih slabih izkušenj z »našim« v nekdanji državi, zasebna lastnina nekaj svetega in nedotakljivega. Tudi jaz ne maram, da se drugi vtikajo v to, kako je urejeno moje dvorišče. Na živce mi gre, kadar opazim, kako se mimoidoči obregnejo ob mojo s plevelom zaraščeno trato pred hišo, ki ji, da pred sabo in svetom opravičim svojo lenobo in nemarnost, rečem biotska pestrost. Ampak celo ob misli na tiste uboge ničvredne rastlinice, ki jim rečemo plevel in z mojega zaraščenega silijo na sosedov skrbno urejeni vrt, mi je malo nerodno.

Zato ne razumem, kako da ni nerodno tistim, ki so odgovorni za kupe nemarne in verjetno strupene plastike, ki že leta leži raztreščena po dvorišču propadajočih industrijskih obratov v Mojstrani. Morda zato, ker imajo lastniki občutek, da je nekaj njihovo, samo takrat, ko jih kdo pri njihovem lastništvu omejuje, ne pa tudi, ko je za lastnino treba odgovorno poskrbeti? Morda zato, da nobeden od lastnikov ni v tej vlogi dovolj dolgo? Zemljišče je bilo v tem času že v lasti podjetnika iz Srbije, dovoljenje za predelavo plastike v Mojstrani pa je šlo iz rok prvotnih podjetnikov na naslov zobne ambulante s sedežem v Kranjski Gori. Razumi, kdor more.

Kdo je torej tisti, ki bi moral v primeru nesnage na pragu TNP ukrepati? Domačini, naravovarstveniki? Država? Lastniki?

Noben človek ni otok, popolnoma sam zase, je besede angleškega pesnika Johna Donna v predgovoru k romanu Komu zvoni zapisal Ernest Hemingway. Vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno ... zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.