Priznanje za metalurginjo

V SIJ Acroni so podelili Pantzevo priznanje za življenjsko delo pri razvoju podjetja. Kot prva ženska ga je prejela glavna metalurginja mag. Erika Bricelj. V obrazložitvi so jo poimenovali za »starosto in gurujko na področju razvojno raziskovalnega dela znotraj Acronija in Razvojnega centra Jesenice. Pooseblja markantno in nezamenljivo osebnost tako po strokovni kot osebni človeški plati.« V službi strokovna avtoriteta, v domači Mojstrani pa dejavna planinka, gasilka, kolesarka, smučarka ... In ponosna mama hčerke, ki dela kot zdravnica.

Pantzevo priznanje, prestižno stanovsko priznanje, ste prejeli kot prva ženska. Sliši se v resnici neverjetno, da so vseh dosedanjih 22 priznanj prejeli – moški …

»Metalurgija je še v mojih mladih letih vedno veljala za moški poklic zaradi same težavnosti dela v proizvodnji, veliko fizičnega dela, pa tudi zaradi izpostavljenosti vročini, prahu, prepihu. Ravno zaradi tega so se nekje do sedemdesetih let prejšnjega stoletja za ta poklic in za študij odločali predvsem moški. Zato je logično, da so tudi priznanja dobivali praviloma moški pred koncem delovne kariere.«

Da je poklic metalurginje v resnici bolj 'moški', pa kaže tudi naziv ob vašem imenu: glavni metalurg … Zakaj ne – glavna metalurginja?

»Naziv delovnega mesta se vedno ponuja v moški obliki, potem pa je to neodvisno od tega, kdo ga zaseda. To poimenovanje je specifika za tehnične poklice in se s tem ne obremenjujem. Danes poklic metalurginje ni več tako redek, je pa več metalurginj na Ravnah.«

Koliko pa vas je v SIJ Acroni oziroma Razvojnem centru Jesenice?

»V Razvojnem centru Jesenice je šestnajst razvojnih inženirjev, od tega sva dve ženski. Metalurginje v Acroniju so zaposlene še na Logistiki, Tehnični kontroli, Ekologiji ... Nas je že kar nekaj, čeprav sem bila v tem koncu ena prvih žensk, ki je diplomirala iz metalurgije.«

Za študij metalurgije ste se odločili po zaključeni Gimnaziji Jesenice. To je bilo leta 1976. Je vaša odločitev vzbudila kaj začudenja, celo zgražanja?

»Čeprav je bila takrat bolj uveljavljena delitev na moške in ženske poklice, odločitev ni vzbujala nikakršnega začudenja. Že srednja metalurška šola na Jesenicah je imela takrat precej dijakinj, ki so se zaposlile pri kontroli ali analizi izdelkov ali pa so nadaljevale študij. So mi pa starši pustili proste roke pri izbiri študija. Oče se je sicer bolj nagibal k študiju farmacije, a ni imel pripomb. Pomenilo pa je tudi, da bom zaposlitev dobila v bližini doma.«

Najbrž pa ste bili že od majhnega bolj tehnični tip ...

»Drži. Odraščala sem večinoma bolj v fantovski družbi, igranje s punčkami me ni toliko zanimalo kot postavljanje zaklonišč, zabijanje žebljev. To veselje mi je potem še kako prav prišlo pri delu s starim presevnim elektronskim mikroskopom, ki smo ga 'šraufali' kar sami. Pri novem mikroskopu, ki je bil že računalniško voden, me je odsotnost nastavljanja brez privijanja ali odvijanja vijakov kar malo motila, saj si stvari nisem znala več predstavljati.«

Diplomirali ste leta 1982 in se takoj zatem zaposlili v takratni Železarni Jesenice. Menda pa ste že med študijem vsako poletje mesec dni poletnih počitnic preživeli v železarni na praksi. Kako so na vas, mlado, izobraženo metalurginjo, gledali 'stari' železarji?

»Dejstvo je, da je, ko zaključiš študij, pridobljeno znanje samo osnova za praktično delo. Izkušnje je treba šele pridobiti z delom, velikokrat tudi preko napak. Z zaposlitvijo na takratnem Raziskovalnem oddelku sem imela res srečo, ker sem prišla v kolektiv, kjer so sodelavci z veseljem predajali svoje znanje naprej.«

Od začetka ste delali v Raziskovalnem oddelku, kasneje v oddelku raziskave in razvoj v SIJ Acroni. Vmes ste leta 1993 tudi opravili magisterij. Magistrska naloga je bila s področja mikrolegiranih jekel in nosi naslov Nastajanje precipitatov med deformacijo mikrolegiranih jekel. Sliši se zapleteno ... Lahko na enostaven način razložite, s čim se pravzaprav ukvarjate v službi?

»Po diplomi potrebuješ vsaj tri leta, da se vpelješ v praktično delo. Najprej sem delala na elektronskem mikroskopu, kar je poleg različnih tehnik preiskav zajemalo še čiščenje, centriranje mikroskopa in spoznavanje s tehnikami priprav vzorcev. S temi preiskavami preiskujemo notranjo zgradbo jekel. Ukvarjala sem se tudi s spremljanjem jekel za poboljšanje in vzmetmi, z vplivom toplotnih obdelav na njihove lastnosti. Sodelovala sem pri razvoju mikrolegiranih jekel, to so jekla z majhnim dodatkom niobija ali vanadija ali titana. Ti elementi tvorijo z ogljikom in dušikom karbide, nitride ali karbonitride. Velikost, oblika in porazdelitev le-teh prav tako določa končne lastnosti jekla. S timskim delom smo razvili skupino jekel za tlačne posode, odporne proti povišanim temperaturam, ki so namenjene za izgradnjo cevovodov ali hranilnikov plinov, petrokemičnih izdelkov. Lastnosti posameznih skupin jekel določajo standardi. S poznavanjem teh sem pripomogla k vzpostavitvi informacijskega sistema. Dnevno sodelujem tudi s komercialo pri preverjanju zahtev kupcev.«

V čem je sploh lepota jekla, ki ste mu posvetili svojo celotno poklicno kariero?

»Jeklo je material, ki ga je možno stoodstotno reciklirati. To vedno znova poudarjamo. Veliko znanja je potrebnega, da se izdela jeklo z zelo natančno kemično sestavo, da ima izdelek ozka dimenzijska odstopanja glede na zahtevane dimenzije .... V Acroniju imamo trenutno v proizvodnem programu okrog petsto različnih vrst jekel. Vsako ima specifične lastnosti in s tem namen uporabe, to so nerjavna jekla, jekla za različne konstrukcije, za različne gradbene stroje, za cevovode, tlačne posode, mostove, različna kmetijska orodja oziroma mehanizacijo, orodna jekla za brizganje izdelkov iz plastike. Vse lastnosti jekla pa so odvisne od mikrostrukture, to je notranje zgradbe jekel, ki jo lahko opazujemo z optičnim ali elektronskim mikroskopom. S temi preiskavami lahko ugotovimo možne vzroke napak v procesu izdelave, predelave in toplotne obdelave. Prav tako lahko ugotovimo vzrok za napake pri kasnejši uporabi izdelka, denimo lomu izdelka, prezgodnji obrabi, luščenju zaščitnih plasti ...«

Za priznanje so vas predlagali sodelavci, zdi se, da ste odličen kolektiv, ki drži skupaj?

»Čeprav so nekateri sodelavci tudi pol mlajši, se dobro razumemo. Občudujem njihovo zavzetost pri usvajanju novih jekel in tehnologij, prav tako pa zelo cenim natančnost pri delu z dokumentacijo in v analizah. Mladi prihajajo z veliko znanja, poznavanjem orodja, imajo veliko entuziazma. Treba je izkoristiti njihov potencial.«

Kako pa ste v vseh teh letih krmarili zasebno, družinsko življenje?

»Družini sem večinoma dajala prednost pred službo. Začetna leta v Železarni Jesenice so bila, kar se tiče družine, ugodna. 'Šiht' od šestih do dveh je omogočal, da si lahko ves popoldan preživel z družino. Otroci so v šolo in domov hodili sami, s ključem stanovanja okrog vratu. S podaljšanjem delovnika na 16. uro se je kakovost življenja bistveno spremenila. V današnjih časih, če misliš delati kariero, je pomoč starih staršev neizogibna ali pa mora veljati dogovor – najprej dela kariero eden, nato drugi.«

Kaj vas navdušuje v prostem času, kaj radi počnete?

»Prosti čas preživljam, če se le da, aktivno. V hribe hodim v vseh letnih časih, so pač ture prilagojene razmeram. Včasih si tako slabe volje, da ti pri ušesih ven piha, v hribih ti gre pa vse to pri nogah ven ... Pozimi smučam, zadnja leta tudi turno, poleti kolesarim. Zelo rada grem na kolesarska potovanja po raznih deželah. Bili smo že v Provansi pa na Caminu, v Apuliji …«

Se morda že ozirate v čas po upokojitvi?

»Osem ur prostega časa več, kot ga imam zdaj, je kar veliko in ga bo treba nekako izpolniti. Dejstvo je tudi, da z leti postajamo nekoliko počasnejši pri vseh opravilih. To v zadnjih letih opažam tudi sama. Kolikor bo zdravje dopuščalo, bo dovolj časa za vso rekreacijo, poleg tega pa sem aktivna tudi v domačem gasilskem društvu, pozimi pa še pri sekciji za ročna dela, ki se jim bom lahko bolj posvetila.«