Nostalgični odmev sedemdesetih

Glasbena skupina Naša stvar je po dobrih treh dekadah ponovno na sceni. To dokazuje svež album s skladbami, prvotno nastalimi v letih 1975–1981, ter njihov nedavni nastop v izolskem Hangarju.

Človek, ozri se nosi naslov ena izmed desetih skladb albuma gorenjske skupine Naša stvar, s katerim se ozira nazaj ter se spominja časov konca sedemdesetih, obdobja njihovih aktivnih nastopov in ustvarjanja, vpetega v prostor in čas med klasično popevko šestdesetih in pa napadom punka in novega vala osemdesetih, ko so na plesišča dvoran z rokovskimi ritmi in udarnimi, vendar pretanjenimi besedili, ki so včasih še imela svoj pomen, vabili glasbene navdušence. Naša stvar je znala ujeti duha tistega časa, ki se dandanes vse bolj izgublja v poplavi namišljenih skladb, ultrakomericalno naravnanih po glasbenih smernicah oz. bolje rečeno zapovedih, zato se zdi vrnitev zasedbe Naša stvar kot odziv na to logična – in na neki način nujna.

Skupino je v prvotni zasedbi zbral bobnar Peter Camarello iz Škofje Loke. Pisano druščino izvrstnih, nadarjenih glasbenikov so takrat sestavljali klaviaturist Tomaž Žontar, ki je kasneje postal bolj prepoznaven v bendu Pomaranča, basist Srečo Verčič, kitarist Vido Kristanc iz skupine Dar, pokojni odlični kitarist in tekstopisec Brane Smole ter ustvarjalno vsestransko navdahnjeni pevec Ljubo Kozic – takratni Tom Jones, ki je nastopal pri raznih glasbenih skupinah kot so Quiki, Amperi, zelo znani Ilioni ter Up. Leta so prinesla tudi nekaj menjav članov, po vsem tem času, ko so se člani odločili ponovno združiti moči, pa sedaj v zasedbi poleg Kozica in Camarella najdemo tudi kitarista Slavka Megliča, kitarista in spremljevalnega vokalista Vida Kristanca ter basista Jureta Krajnika, tudi člana aktivne skupine OF.

Pri snemanju albuma za založbo Klopotec so jim na pomoč priskočili še klaviaturist Andrej Volčjak ter spremljevalni vokalistki Petra Meglič in Mojca Arnol. Vse skladbe, spomenike obdobju, ko so onkraj statusnega simbola upravičeno kraljevale vinilke, so člani posneli v Studiu Krajnik v Škofji Loki, kot češnjo na torti v užitek vsem glasbenim sladokuscem pa na albumu predstavlja skladba Vsakdanja zgodba, ki so posneli v Studiu Tivoli leta 1979 – ob koncu sedemdesetih torej, v dekadi, ko je rokovska glasba v sebi še združevala smisel in s svojimi vibracijami ustvarjala energijo življenja. Energijo in vibracije, ki jih je v svojih pesmih uspelo ujeti tudi bendu Naša stvar. Prav zato njihova plošča ni le neki nostalgični odzven glasbene struje pozabljene preteklosti, temveč pogumen preskok k aktualni misli sedanjosti, na katero v vrtincu prenasičenosti sodobnega življenja pogosto pozabimo, saj živimo preveč hitro, da bi se lahko sploh spominjali. Naša stvar zna in zmore glasbeno nostalgijo pretvoriti v orožje – v gramofonsko iglo, ki obuja rane spomina.