Hiša brez oken in vrat

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 30. junij 2009 / 06:00

Zgodba iz enostarševske družine (4)

»In veš, kaj je ta norec zmešani takrat zinil? Dejal je, da je fant pač dobil svojo kazen, kaj pa je po nepotrebnem špecal doma o stvareh, ki ga niso nič brigale … Ob teh besedah pa je tastu prekipelo, dvignil je roko in ga močno udaril. Dogodek je tudi moževo mamo povsem vrgel iz tira in jo postaral za več let.«

Vedno znova ugotavljam, da lahko sočustvujemo in razumemo, ko tudi sami, na lastni koži, doživimo kakšno podobno življenjsko preizkušnjo. Ni bolj bolečega spoznanja, kot je dejstvo, da se nas takrat, ko smo najbolj na tleh, kdo poskuša znebiti s puhlicami o tem, da bo že jutri bolje ali da naj poiščemo pomoč strokovnjaka. Vse našteto je pač izrečeno kar tako, z levo roko, v bistvu pa si marsikdo ne želi, da bi na svoja ramena prevzemal še probleme drugih.

Urška je bila vse življenje prepričana, da ima nekaj dobrih prijateljic, ne nazadnje tudi dva ali tri sorodnike, ki bodo pokazali dovolj razumevanja zanjo ali pa vsaj toliko, da ji bo laže. Žal se to ni zgodilo. Vsak ji je natrosil cel kup praznih nasvetov, potem pa so se vsi, na katere se je obračala, porazgubili in poskrili.

»Morda komu delam krivico, ampak če že pripovedujem o svojem počutju, moram govoriti tudi o razočaranjih. Verjamem, da se velika večina ljudi boji soočanja s psihičnimi boleznimi, a moj sin ni bil nor. Še zdaleč ne. Bil je le v hudi depresiji, do katere pa je prišlo zaradi stresa, ki ga je doživel ob soočenju z očetovim skrivnim življenjem. Še dobro, da sta bila tast in tašča polna razumevanja in sočutja, da sta naredila vse, da sem tisto obdobje sploh lahko preživela. Predstavljate si, kako sem se počutila, ko sem obiskovala sina, pa se mi je zdelo, da je z njim iz dneva v dan slabše in ne boljše? To so bili grozni trenutki, po drugi strani pa sem zaradi skrbi in strahu za otroka potisnila na stran zakonske težave. Peter me je bolj kot soprog razočaral kot oče. Pa tudi kot človek. Kako je mogel zaradi katerekoli ženske, četudi je bila ta fatalka v pravem pomenu besede, pozabiti na lastnega otroka? Če bom kdaj dobila odgovor na to vprašanje, bom, o tem sem prepričana, bolje razumela praznino medsebojnih odnosov. Celo sinov osebni zdravnik ga je nekoč poskušal priklicati, a ga je ta na kratko zavrnil z besedami, da se nam je odrekel, ker smo mu tudi mi obrnili hrbet. Mislim, da to, kar bom povedala ni daleč od resnice: da je postal hudoben zgolj in samo zato, da bi se maščeval. Meni in sinu, katerega je - pri sebi - dolžil za to, da se je njegov svet laži tako hitro sesul v prah.«

Rek, da je vsaka, še tako slaba stvar za nekaj dobra, je tudi pri Urški počasi rojeval sadove. Ko je videla, da se mora, če hoče preživeti, opirati predvsem nase, je tudi njena duša pričela hitreje okrevati. Tudi sin se je pričel odpirati svetu. V bolnišnici je spoznal dekle, ki je doživelo podobno usodo. Spoznaval je, da ni edini, ki mu je tisti, ki bi ga moral najbolj ljubiti, ranil dušo.

»Nekoč, ko sem ga šla obiskat, me je pričakal v parku, stekla sem k njemu in komaj sem zadrževala solze, ko sem videla, da me je pozdravil z nasmehom na obrazu. Od takrat naprej se je vsak dan bolje počutil. Res je, da je moral še zmeraj jemati zdravila, toda tudi zdravnik me je hrabril, da bo še vse dobro. Veliko sva se pogovarjala, tudi o očetu; počasi je pričel razumevati, da je svet odraslih drugačen, kot si je pred tem predstavljal. Bila sem ganjena, ko sem videla, da ga je izkušnja prekalila, da razmišlja bolj odraslo in bolj zrelo. Prav tako sem bila vesela, da sta z Niko ohranila stike, zbližala sta se in skupna usoda ju je še tesneje povezala med seboj. Naj povem, da sta še zmeraj par, in upam, da bo tako tudi ostalo …«

Urška je čez dobro leto vložila tudi tožbo za ločitev. Ko je stopila do odvetnika, se je že ob prvem obisku sesedla na stol. Zgolj in samo zato, da ji je namenil dve ali tri minute svoje pozornosti, ji je zaračunal več kot petdeset evrov.

»Do brezplačne pravne pomoči nisem bila upravičena, ker so bili moji mesečni dohodki preveliki. Bila pa sem prisiljena, da začnem razmišljati, čemu se bom morala odpovedati, da bom lahko plačala ločitev. Kolegice so me še strašile, da najhujše, delitev premoženja, šele pride. Da takrat pa leti denar z lopato skozi okno …«