Grob v Dražgošah

Pred tridesetimi leti sem komunističnim veteranom napisal dve pismi, ki sta do neke mere še danes aktualni. 

V pobudi za ustanovitev slovenskega Zavoda za vojna grobišča sem opozoril na obupno stanje, v katerem so tudi grobovi, ki naj bi jim zmagovita komunistična stran v drugi Jugoslaviji namenila posebno pozornost. V njej ilustriram, kaj naj Republika Slovenija stori za ureditev slovenskega mesta mrtvih v skladu s standardi razvitih zahodnih demokracij. To pobudo je sedanja garnitura komunističnih veteranov zavrnila s pismom 4. decembra 2017.  Ker  verjamem, da se je v Sloveniji  neverjetno veliko stvari premaknilo v dobro resnice, pravice, sočutja, odpuščanja in sožitja, sem se odločil napisati še tole pismo.

Naj povzamem. Z Zakonom o vojnih grobiščih leta 2003 so bili iz državnih evidenc izbrisani tudi partizanski družinski grobovi – morda celo več kot dvajset tisoč. S tem je bil katoliški partizanski grob izbrisan iz registra vojnih grobišč. Slovenski grobovi v tujini niso predmet nasledstva po drugi Jugoslaviji, Republika Slovenija nima celovitega pregleda nad njimi. Zato v registru vojnih grobišč ni več kot petdeset tisoč slovenskih grobov prve in druge svetovne vojne. V registru vojnih grobišč so  samo grobovi okoli dvajset tisoč slovenskih smrtnih žrtev druge svetovne vojne, ki jih je komunistična stran uredila kot spomenike ateističnega pokopa. Vendar tudi ti niso urejeni v skladu z zakonodajo.

Ker smo pred vsakoletnim romanjem skupine titofilnih ljudi v Dražgoše, naj kar ob primeru Dražgoš opozorim na nekaj osnovnih težav, ki se tičejo tudi stanja drugih komunističnih vojnih grobišč in ateističnega obredja ob njih.

V petem členu Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2005 je določeno: »Vojna grobišča morajo biti označena z informativnimi tablami v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku in v jeziku narodnosti tam pokopanih. Na informativni tabli je mednarodna oznaka vojnega grobišča, morebitna oznaka, da gre za kulturni spomenik, ime vojnega grobišča, obdobje, iz katerega je vojno grobišče, ter število in nacionalnost pokopanih, če so podatki znani. Dostopi do vojnega grobišča so označeni s smerokazi.«

V Dražgošah vsega zgoraj predpisanega ni. Obiskovalec lahko izve, da gre za vojno grobišče samo iz napisa na kostnici: »V kostnici leži 8 borcev iz dražgoške bitke in 40 vaščanov, žrtev fašističnega terorja.« To število pokopanih žrtev, 48, je navedeno tudi v registru vojnih grobišč. Po  Odloku o razglasitvi kostnice s spomenikom v Dražgošah za kulturni spomenik državnega pomena naj bi šlo za »kostnico s 50 padlimi«. Ali 48 ali 50? Drugače povedano, za komunistično strani ni tako pomembno, kaj je bilo s posmrtnimi ostanki, pomembnejše je, da imajo mrtvi ritualno-propagandno funkcijo. Čas bi bil, da bi ugotovili, kdo je dejansko pokopan v kostnici v Dražgošah.

Leta 2014 je Viktor Žakelj kot slavnostni govornik v Dražgošah pozval »bodočega škofa, … pridite v Dražgoše, pa seveda tudi v druge kalvarije iz druge svetovne vojne. … Dajte odvezo  41 pobitim Dražgošanom, ki so, verjemite mi, umirali z Očenašem na ustih.«

Umorjene Dražgošane je pokopal nemški duhovnik. Leta 1976 so jih brez verskega obreda preložili z nekdanjega pokopališča v kostnico pod spomenik. Na verski obred v veri žrtev pri tem drugem pogrebu ni smel nihče niti pomisliti. Čas je, da bi komunistična stran dojela, da je kršila ženevske konvencije, ki zahtevajo svobodo vesti in bogočastja, spoštovanje vere sočloveka, tako živega kot mrtvega.

Zato tako od komunističnih veteranov kot od slovenske države upravičeno pričakujemo, da bodo s katoliško in drugimi cerkvami vzpostavili dialog o uresničevanju ženevskih konvencij. Ali je preveč pričakovati, da bi ob kostnici v Dražgošah uredili katoliško kripto  v spoštovanju vere tam pokopanih in njihovega mučeništva?

Naslednje odprto vprašanje  je  spoštovanje druge alineje 8. člena že omenjenega Odloka Pravilnika o pokopališkem redu, ki zahteva: »Vsi obiskovalci in izvajalci del se morajo vesti primerno kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.« Ali niso raznorazna rogoviljenja, hujskanja ipd. na grobu v Dražgošah prav v času vsakoletnih januarskih ritualov kršenje tega predpisa? Tudi ostale okoliščine prireditve v Dražgošah so v očitnem nesoglasju z vedenjem, »primernem kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.« Ali bi se npr. kolega Repe in Premk upala tako, kot sta lomastila na grobu v Dražgošah, obnašati na grobovih svojih najbližjih? O nekaterih vprašanjih, ki se vežejo tudi na vsebino nastopov  Repeta in Premka ter nadgrajujejo dialog, ki smo ga načeli že v pismih leta 1988, sem pisal v svojem prispevku v novi strokovni reviji Dileme. V njeni prvi številki so odlični prispevki, ki vam jih z veseljem priporočam v branje.

Želim nam vsem, da bi se dialog nadaljeval in da bi vojno grobišče Dražgoše dobilo svoj mir in dostojanstvo v skladu s slovensko zakonodajo in mednarodnimi konvencijami. Ali je preveč pričakovati, da bi dialog stekel tako, da bi letos pomladi ob praznovanju petdesetletnice postavitve cerkve v Dražgošah blagoslovili tudi urejen grob padlih in umorjenih v Dražgošah januarja 1942?

Jože Dežman