Žrtev ali bedak

Kako je Niko zaman iskal pravico, 2. del

»Brigito pa sem naložil v avto in jo odpeljal v Trst. Edino zdravilo za njeno slabo voljo so bile četrtkove bogato obložene stojnice na Ponte Rossu. Pa ko bi nakupovala le zase! Ne! Prtljažnik se je domov grede šibil pod težo daril tudi za njene prijateljice in taščo. Težko prislužen denar sem metal skozi okno za ničvredne neumnosti. A sem bil bedak na kubik ali nisem bil?«

Dogovorili so se, da bo Brigita pomagala svoji mami v frizerskem salonu, a ji delo ni dišalo. Z Minko sta si bili zaradi tega ves čas v laseh, kajti tudi njo je mikalo, da bi se vsaj sem in tja rešila obveznosti in se brezskrbno podala na »flenkanje«.

»Garal sem kot žival, da sem lahko zadostil vsem ženinim željam,« se spominja Niko. »Nikoli ji ni bilo zadosti. Z zlatnino je bila okrancljana kot božično drevesce, pa je zmeraj, ko sva šla v Trst, zavila v zlatarno. Če ne bi bilo moje sestre, ne vem, kako bi otroka preživela.

Potem pa me je kar naenkrat začela strašno boleti glava. Ponoči nisem zatisnil očesa, tako hudo je bilo. Goltal sem tablete, pa ni nič pomagalo. S težkim srcem sem se odpravil do zdravnika, ki pa me je nemudoma poslal v bolnišnico in to kar z rešilnim avtom. Po telefonu sem poklical Minko in ji s tresočim glasom sporočil žalostno novico. Nič kaj ni bila zadovoljna. ''Pa imaš vsaj kaj denarja doma, če se zgodi, da te več ne vidimo?'' me je stvarno postavila na realna tla. Nič nisem imel. Nič. Zaradi Brigite smo živeli iz rok v usta, a se ji tega nisem upal povedati. Zdravniki so hitro ugotovili, da mi v glavi raste tumor. Iz dneva v dan je bil večji in v enem tednu so me že operirali. Če me ne bi, tako so mi povedali, bi lahko oslepel. Okrevanje je bilo dolgotrajno, saj sem imel vrtoglavice, bruhal sem in se zelo slabo počutil. Brigita me je prišla dvakrat obiskat, a vsakič sva se sprla, saj je od mene zahtevala, da ji dam denar, denar, denar, to in nič drugega. Nisem ga imel kje vzeti. Presrečen sem bil že, ker je prijatelj iz časov JLA prevzel v popravilo dva, tri avtomobile, ki jih jaz nisem mogel. Žena pa do mene ni imela nobenega usmiljenja. Predlagal sem ji, naj odpelje otroka k moji sestri, sama pa naj se za nekaj časa preseli nazaj k mami. ''Za tole boš še plačal,'' mi je zagrozila, potem pa je ni bilo več na spregled. Domov sem se vrnil po dveh mesecih, zelo izčrpan in shujšan. A sem bil še zmeraj živ, samo to je štelo. Naletel sem na zaklenjena vrata, nikjer ni bilo nikogar. Privlekel sem se do pošte, od koder sem poklical sestro, ki je prišla pome. Toliko mi je še uspelo, da sem objel oba otroka, potem pa sem se od izčrpanosti ulegel in spal dva dni zapored. Žena me ni prišla niti povohat. Sestra je stopila na Rdeč križ po pomoč. Bili so res zelo odprtih rok, s pomočjo dobrih ljudi so mi prinesli več paketov hrane, plačali so tudi tri položnice za elektriko. Še danes sem jim hvaležen. Kot da bi Brigita zavohala, da sem spet pri denarju, se je že prikazala pri vratih. ''Daj mi ga,'' je ukazala, ter začela naštevati, da ga potrebuje za nakup vložkov in podobnih ženski reči, na katere se nisem najbolje spoznal. Na srečo jo je slišala sestra in jo lastnoročno postavila pred vrata. Na ušesa so ji prišle govorice, da se je v času, ko sem ležal v bolnišnici, družila z drugimi moškimi, pogosto pa so jo tudi videli, ko je v diskoteki preplesala vse noči. Ker so bili takrat privatniki še veliko bolj frdamani kot danes, sem dobival komaj kaj denarja za bolniško. A sem bil vseeno vesel, saj je Sara spregovorila prve besede in tudi Erik je bil priden fant, da ga je bilo veselje imeti ob sebi. Jeseni sem bil že toliko pri močeh, da sem spet začel z delom. Sestra mi je posodila tudi fička, ker je bilo od nje pa do delavnice malo več kot 17 kilometrov, avtobusne povezave pa so bile zelo slabe. Prvič sem se odpravil tudi domov, a je Brigita zamenjala ključavnico, tako da sem moral vdreti. To mi kot mehaniku res ni bilo težko. Pogled, ki se je nudil mojim očem, je bil zelo žalosten. Pohištva skoraj ni bilo več, vse je prodala. Ker se v prostorih ni kurilo, je bilo vsepovsod veliko plesni, omet je odpadal, v kopalnici pa je neznosno smrdelo, saj ni oprala otroških plenic. Po službi sem se oglasil še pri tašči. ''Mudiš,'' me je opozorila, ''Brigita si je našla drugega!'' Obstal sem kot od strele zadet. Vedel sem, da ji ni zaupati, a da pusti mene in tudi oba otroka ter gre z drugim?! Tega ji pa ne bi pripisal. A točno tako je bilo. Želel sem jo še enkrat videti, da bi se poslovil od nje, a me ni hotela srečati. Tako sem postal samohranilec. Brigita je vlekla doklade, jaz pa zato nisem niti vedel. A je nekako šlo. Vmes sem spoznal Alenko, prijetno žensko, a kaj, ko ni marala mojih otrok. Ko je ugotovila, da se od njiju ne nameravam ločiti, mi je zabrusila, da sem navaden pezde in da je prav, da me ženske zajebavajo ter ponižujejo. Potem je zbolela še sestra. Diagnoza zelo podobna moji, le da se je njen tumor začel razraščati na očeh. Življenje ji je viselo na nitki, saj je bila prva operacija neuspešna, četudi je izgubila oko. Spet sem moral zapreti delavnico, otrok nisem imel kam dati v varstvo. Vsak dan sem ju naložil v avto, da smo šli v Ljubljano, na obisk k sestri. Bila je čisto brez volje, brez energije. Tisti, s katerimi je delila bolniško sobo, so jo prepričali, da tako in tako ni vredno, da se trudi, ker za takšnim tumorjem vsak umre. Pa ni. Na srečo. Vrnila se je sicer domov, a ni bila več takšna, kot je bila poprej. Postala je živčna, malo čudaška, zapirala se je vase. Začela me je metati iz hiše, njeno obnašanje mi je bilo iz dneva v dan bolj tuje. Odločil sem se, da ji ustrežem. Upal sem, da ji bo samota pomagala, da bo uvidela, da jo imam rad in ji hočem le dobro. S pomočjo prijateljev sem našel majhno stanovanje v neposredni bližini vrtca, ki je ravno odprl svoja vrata. Še sreča! Sprejeli so tako Erika kot Saro. Še dobro, da ni nihče kompliciral zaradi dokumentov, saj sta se otroka pisala drugače kot jaz: Erik se je pisal po očetu, Sara pa po mamici. Potem je prišla tista grda vojna v nekdanji Jugoslaviji. Takšen, kot sem bil, sem beguncem, ki so bili nastanjeni v bližnji vojašnici, pomagal po najboljših močeh. Z eno, S. K., sva se tudi zbližala, za nekaj časa se je preselila k meni. Otroka je nista marala, ker ju je ves čas tepla. Silila me je tudi, da ju odpeljem k njuni mami, pa je nisem hotel slišati. Neko sredo je potem izginila z vsemi prihranki vred, pa je nisem nikoli več videl.«

Niku pri teh spominih zatrepeta glas in oči se mu zameglijo.

Tekli so meseci, leta. Otroka sta odraščala brez mame, Niko pa se v vlogi njunih staršev ni zmeraj najbolje znašel. Včasih je – četudi ne bi smel – malo preveč pogledal v kozarček. Če je Sara zavohala, da je pijan, je toliko počakala, da se je ulegel, potem pa ga je začela tepsti z vsem, kar ji je prišlo pod roke.

»Vedno bolj je postajala podobna materi. Pa ne toliko po zunanjosti kot po značaju. Kri res ni voda. Včasih je kar izginila. Začela je obiskovati mamo, ki jo je obilo ščuvala proti meni. Kradla mi je denar in ga nosila k njej. Ne morem vam povedati, kako sem jo imel rad. Vse sem ji odpuščal, ker sem upal, da bo lepa beseda pri njej kaj zalegla. A ni. Ni mi kazalo drugega, kot da se po pomoč obrnem k njeni razredničarki. A sem se opekel, da se bolj nisem ogel. Naredila je celega vraga, ko je izvedela, da sem samohranilec, da sam skrbim za otroke, da mama ni prisotna. Postal sem nekakšen pedofil, ki mu je treba otroke nemudoma odvzeti!«

(Konec prihodnjič)