Vrata v prvinsko naravo

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 20:34

Govca/Olševa (1929 m) mimo Lipševih vrat – Olševa je veliki večini poznana po domovanju kromanjonca, po Potočki zijalki. Na avstrijski strani gore nas presenetijo Velika in Mala Vrata, pravo čudo matere narave.

Potočka zijalka je verjetno eno naših najbolj znanih arheoloških najdišč. To 40.000 let staro kamenodobno jamsko bivališče si bomo ogledali pri sestopu z Olševe, ki jo bomo danes obiskali mimo Lipševih vrat na avstrijski strani grebena.

Z avtomobilom se odpravimo preko mejnega prehoda Jezersko, se spustimo na avstrijsko stran, kjer kmalu zagledamo odcep za Pavličevo sedlo. Strma ovinkasta cesta nas pripelje na omenjeni mejni prehod. Vrnemo se nazaj v Slovenijo, kjer smo v nekaj kilometrih pri odcepu za Solčavsko panoramsko cesto. Ko smo pri cerkvici Sv. duha, parkiramo. Z vzponom začnemo nasproti cerkvice, kjer nas lesen smerokaz usmeri proti Olševi. Za smerokazom sledimo levemu kolovozu. Markacije nas vodijo do prvega kolovoza, ki zavije desno. Nadaljujemo desno in sledimo kolovozu, ki nas pripelje do nekdanje meje, ki jo označujejo mejni kamni. Na meji sledimo mejnim kamnom v desno. Gibljemo se po nekdanji zeleni meji, hkrati pa so tudi markacije avstrijske poti št. 652. Srečamo se s planinsko markirano potjo, ki gre od Rogarja proti Olševi oz. Potočki zijalki, a pri možicu zavijemo levo, na avstrijsko stran, in se v okljukih strmo vzpenjamo po gozdu. Dosežemo razpotje poti, kjer nadaljujemo levo v smeri Felsentor. Prečna pot, ki poteka skoraj vodoravno, nas pripelje globoko na severno stran Olševe oz. severna pobočja Obel kamna. Izgubimo nekaj višine, od daleč že vidimo Vrata, ko smo spet na razpotju. Leva pot gre strmo proti Železni Kapli, mi pa krenemo po zavarovani poti navzgor proti Velikim Vratom. Čudo narave je pred nami, in ko stojimo spodaj, smo res majhni. Od Velikih Vrat se strmo spustimo še nižje do dvojnih Malih Vrat. Vrnemo se nazaj do Velikih Vrat in sestopimo do razpotja, kjer na levi ugledamo slabo vidno stezo, neoznačeno, ki nas bo pripeljala direktno na Obel kamen. Steza se strmo vzpenja v okljukih, in ko dosežemo kubistične skalne skulpture, ki burijo domišljijo, je pred nami zavarovan del poti. Za njim sledi krajši, strm, precej blaten del, ki je na enem mestu tudi še zavarovan. Obel kamen, ki ga označuje mali Aljažek, hitro dosežemo. Pred nami je še greben do Govce, glavnega vrha Olševe. Povzpnemo se še do križa, nato pa nadaljujemo s prečenjem grebena. V začetnem delu gre pot večinoma navzgor. Ko dosežemo številne erodirane skalne skulpture, izgubimo nekaj višine, nato pa se začnemo najprej strmo, nato pa zložno vzpenjati proti vrhu Govce, ki nudi fantastičen razgled; Kamniško-Savinjske Alpe s Planjavo, Ojstrico, Brano, Tursko goro, Okrešljem; na zahodu se razprostira greben Košute, ki je z vzhoda videti kot nazobčana žaga; na severu je Peca, nasproti Olševe pa Raduha.

Z vrha sestopimo po smeri vzpona do razpotja, kjer nas smerokaz usmeri levo, navzdol proti Potočki zijalki. Na poti prečimo razgledna južna pobočja, a nikar ne glejmo preveč naokoli, temveč pod noge, saj je pot ozka, na naši levi pa strme travnate grape, kjer bi se človek težko ustavil. Ko dosežemo škrbino, se iz nje povzpnemo s pomočjo varoval, naslednja varovala pa so pri sestopu do Potočke zijalke. Jama je dolga približno 120 metrov, široka 20–40 metrov in visoka do 10 metrov. V jami, ki je bila leta 1928 mednarodno priznana kot arheološko in paleontološko najdišče, so našli kosti ter koščeno in kremenasto orodje kamenodobnega človeka. V jami je bilo najdenih tudi ogromno okostij jamskega medveda. Od Potočke zijalke nas čaka še strm spust do izhodišča oz. do kmetije Rogar, kjer se bomo zadnjih nekaj metrov po cesti sprehodili nazaj do jeklenega konjička.

Vzpon na Olševo je trenutno zimski vzpon, zato ne pozabite na popolno opremo, predvsem pa počakajte na stabilno snežno odejo.

Nadmorska višina: 1929 m
Višinska razlika: 950 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 4 /5