Konec »umiranja« in začetek umirjanja

Kako je mogoče, da tako majhen hrošč, kot je smrekov lubadar (šesterozobi meri okoli dva milimetra in osmerozobi približno pet milimetrov), povzroči v gozdovih tako veliko škodo, se pogosto sprašujejo lastniki gozdov, ko nemočno opazujejo, kako na smrekovih drevesih rumenijo iglice, odpada lubje z debel ... En hrošč res nič ne pomeni, a če jih je na tisoče in na milijone, kot se je to zgodilo po žledolomu pred tremi leti, je naravna katastrofa neizbežna, pri tem pa je njen obseg odvisen od vremenskih okoliščin, možnosti javne gozdarske službe za učinkovito ukrepanje in pripravljenosti lastnikov gozdov za hitro sanacijo. Medtem ko vremenskih pogojev (vsaj kratkoročno) ni možno spreminjati, pa je pri javni službi in lastnikih še nekaj rezerve. Javna gozdarska služba kljub nekaterim spremembam predpisov še vedno nima tolikšnih pooblastil, da bi v izrednih razmerah, kot je, na primer, čezmerna razmnožitev lubadarja, lahko učinkovito ukrepala v korist varstva gozdov in zmanjšanja gospodarske škode, in tudi vsi lastniki niso tako vestni, da bi redno pregledovali svoje gozdove in ob pojavu lubadarja hitro in učinkovito ukrepali. Morda je to tudi izziv za snovalce kmetijsko-gozdarske politike, da v zatišju pred morebitno novo ujmo pripravijo sistem, ki bo učinkovito deloval tudi v izrednih razmerah.

Zavod za gozdove Slovenije je pred kratkim objavil podatke o letošnjih »kubikih« od lubadarja napadenih dreves. Številka je še vedno visoka, ob koncu leta bo znašala približno 1,8 milijona kubičnih metrov, a vendarle ni več rekordna in bo manjša kot lani in predlani, ko so gozdarji zaradi lubadarja vsako leto »odpisali« več kot dva milijona kubičnih metrov smreke. Lubadar se torej, gledano na državni ravni, umirja. Na dvanajstih od štirinajstih gozdnogospodarskih območij so bile letos poškodbe podobne lanskim ali celo manjše kot lani, a to za gozdove na blejskem gozdnogospodarskem območju oziroma na Zgornjem Gorenjskem (še) ne velja. V blejski enoti zavoda za gozdove, ki »pokriva« to območje, so letos do konca novembra označili za posek čez 440 tisoč kubičnih metrov lubadark, lani v vsem letu okrog 320 tisoč. Na Zgornjem Gorenjskem se torej »umiranje« smreke nadaljuje, a kljub temu ni bojazni, da bi izginila iz gozdov. Lubadarji so jo v zadnjih treh letih napadli približno milijon kubičnih metrov, v lesni zalogi jo še naprej ostaja dvanajst milijonov »kubikov«, ob tem pa se vendarle zastavlja vprašanje, zakaj blejsko območje tako močno odstopa od slovenskega povprečja.