Brez malih kmetov bomo sužnji

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 3. december 2017 / 08:44

Vsaka družba bi za svoj obstoj morala varovati tri dragocene vire narave – rodovitno zemljo, pitno vodo in tradicionalna semena, v svoji novi knjigi opozarja Anton Komat. In kako ravnamo v Sloveniji? Podatki so zelo skrb vzbujajoči, a rešitve še obstajajo, pravi.

Anton Komat, naravovarstvenik, pisec in svobodni raziskovalec iz Domžal, je te dni izdal že svojo trinajsto knjigo. Zemlja, voda, seme je naslov knjige in trojica temeljev varne prihodnosti, ki bi jo morala čuvati vsaka država, zato naj bi bila knjiga kar nekakšna prehranska biblija oz. strategija razvoja vsake »pametne« države.

»Knjiga je nastajala dve leti, k pisanju pa so me spodbudile besede, ki sem jih pred leti slišal po radiu: 'Lačni pa že ne bomo, bomo pa njivo prodali!' Povedano je name delovalo kot vedro ledene vode in spreletela me je drgetajoča misel: Kaj bo z ljudmi, ki tako noro razmišljajo?« In žal v Sloveniji razmišljamo precej noro, ugotavlja v svoji knjigi, iz katere izstopajo prav skrb vzbujajoči podatki. »Od osamosvojitve smo zabetonirali 100 tisoč hektarov rodovitnih tal, kar je četrtina kmetijskih površin! V zadnjih desetih letih je propadlo 16 tisoč malih kmetij! Imamo največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v EU, najnižjo stopnjo samooskrbe s hrano v EU; uvažamo namreč kar dve tretjini hrane in 85 odstotkov semen,« ugotavlja Komat in nadaljuje. »Zelo daleč smo padli. Raje kupujemo hrano v supermarketih, ker je cenejša, a gre za način kolonizacije dežele. Zaradi nizkih cen v supermarketih propadajo mali kmetje, konkurence na trgu s tem ni več, prav tako ne samooskrbe, saj postajamo odvisni od uvoza, in ko bo enkrat v celoti tako, bodo cene hrane skokovito narasle in kar se nam zdi danes poceni, bo postalo zelo drago. Prav tako se ne zavedamo, da ob enem evru za hrano v resnici namenimo še dva za uničeno okolje in zdravje, to pa potem že ni več tako poceni. Narod, ki izgubi prehransko samostojnost, postane suženj izsiljevanja korporacij in Slovenci se že gibljemo zelo na robu. Po prehranski varnosti smo med zadnjimi v Evropi, s tem pa je ogrožena tudi naša nacionalna varnost!«

Pravi, da neodvisne svetovne študije kažejo na to, da mali kmetje porabijo le 25 odstotkov virov, a nahranijo 70 odstotkov ljudi, medtem ko je razmerje pri velikih korporacijah ravno obratno, saj večino hrane namenijo krmi za živino in biogoriva, za ljudi jo ostane zgolj četrtina. Zemlja je v tem trenutku najbolj dragocen vir na svetu, česar se bogati že zavedajo. Številne multinacionalke namreč kupujejo prav zemljo, največji lastnik naj bi bilo tako avtomobilsko podjetje Hyundai, ki naj bi imelo po svetu v lasti zemljišč za velikost Nemčije.

V jedru vseh kriz – gospodarske, finančne, podnebne, zdravstvene … – je hrana, in če danes po svetu zaradi iskanja boljšega življenja migrira na stotisoče ljudi, jih bo čez nekaj desetletij zaradi lakot na milijarde. Anton Komat opozarja, da bomo preživeli le, če ne bomo pozidali vse rodovitne prsti, če bomo skrbeli za vire pitne vode in če bomo ohranjali avtohtona semena.

Knjiga je resda polna skrb vzbujajočih podatkov in črnih scenarijev, a kaže tudi na rešitve. »Skrajni čas je, da se znova začnemo povezovati. Potrebujemo državni program, s katerim ne bomo sanirali le bank, ampak temelje našega preživetja – male kmetije. Skrajni čas je za nacionalni program samooskrbe na lokalni ravni,« poziva Komat, ki je v osmih občinah Zgornje Gorenjske že sodeloval pri vpeljevanju lokalne samooskrbe. Pravi, da so rešitev lokalne tržnice, oskrba šol in vrtcev iz lokalnega okolja, skupinski vrtovi in še marsikaj, le zavedati se moramo, da v tej smeri ne bo šlo več naprej.