Puška na fronti, ljubica doma

V gradu Khislstein v Kranju je na ogled osrednja letošnja razstava Gorenjskega muzeja z naslovom V roki puškica, doma pa ljubica – leto 1917 na soški fronti in v zaledju Gorenjske. Avtorici Barbara Kalan in Anja Poštrak nas z oblikovalko Tjašo Štempihar popeljeta v leto 1917, v čas pred znamenitim prebojem pri Kobaridu ter s tem koncem soške fronte, med njim in po njem.

V zadnjih letih se kar vrstijo spominjanja in ob tem nove raziskave ter razmisleki o dogajanjih pred sto leti, ko je večinoma na evropskih tleh, a tudi z vključitvijo držav z drugih celin potekala prva svetovna vojna. Z novimi publikacijami, monografijami, dokumentarnimi filmi in v prvi vrsti z muzejskimi razstavami – tudi v Sloveniji, ki je bila s soško fronto in zaledjem eno od pomembnih vojnih žarišč, v vojaške enote pa je bilo na obeh sovražnih si straneh vključenih tudi na tisoče slovenskih vojakov. Padlo jih je okrog 35 tisoč. V Gorenjskem muzeju so leta 2014 tako pripravili razstavo Mirno vojaki spite večno spanje, ki je bila posvečena spominu na padle vojake, leto zatem je sledila razstava Njim, ki junaki so najbolji, svetinje zlate dajte v dar s poudarkom na medaljah in odlikovanjih, še posebno slovenskih vojakov in častnikov (ta čas je na ogled v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici), od konca letošnjega oktobra do prihodnjega septembra pa je v gradu Khislstein na ogled obsežna razstava s pomenljivim naslovom V roki puškica, doma pa ljubica.

Obveza za boj, hrepenenje po domu

Razstavo je sicer spodbudila stota obletnica bitke pri Kobaridu, še bolj kot sam potek fronte pa tokrat v ospredje stopa dogajanje v zaledju soške fronte, v katero je bila vključena tako rekoč celotna Gorenjska. Še zlasti razgibano dogajanje je bilo konec poletja in jeseni leta 1917, ko se je Avstro-Ogrska, okrepljena z Nemško vojsko, pripravljala na odločilno 12. ofenzivo. Že naslov V roki puškica, doma pa ljubica razkriva dva pola, ki jih obravnava avtorski tandem Barbara Kalan in Anja Poštrak. »Obe besedi, tako puškica kot ljubica, sta pogosto uporabljeni v ljudskih pesmih, povezanih z vojno, v naslov pa sva jih vključili, ker sva želeli pokazati na dve plati, ki jih predstavljava na razstavi,« pojasnjuje Poštrakova. Vojak, ki je na fronti nosil puško in se bojeval za svojega cesarja, je imel doma bližnje, ki so željno čakali novic in upali na njegovo vrnitev. Tudi življenje domačih se je moralo do določene mere prilagoditi vojnim razmeram, ki so vladale v zaledju. Če puškica predstavlja vse tisto, kar je gorenjskega fanta čakalo na fronti, je ljubica tista, ki mu prinaša dom, mirno življenje … Doživljanje posameznika je bilo razpeto med osebna čustva slovesa in družbeno potrditvijo ter obvezo, ki je bila sodelovanje v vojaški službi. Pri snovanju razstave sta se avtorici zanašali na različne vire. »Ko gre za fronto in vojno, je o tem veliko zapisanega, o tem, kako je vojno doživljalo civilno prebivalstvo v zaledju, pa je manj znanega. Najini viri so bili tako predvsem župnijske kronike nekaterih gorenjskih župnij, časopisni viri in podatki, ki jih hranijo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v enotah v Kranju in Škofji Loki,« pove Kalanova.

Cenzura s fronte

Na dvopolnost razstave kaže tudi osrednji znak s podobo vojaka, ki se poslavlja od ljubljene, v stilizirani grafični podobi pa ju obkroža blisk raztreščene granate. Razstava je na ogled v šestih med seboj povezanih sobah in se začne z razmerami v zaledju v času priprav na 12. ofenzivo in zaključi s koncem soške fronte. Najprej nas avtorici povedeta v zaledje fronte na Gorenjsko. Izvemo marsikaj o življenju običajnega prebivalstva, o odnosu do cerkve in vere ter želje ljudi, da se vojna že enkrat konča, na drugi strani pa o vojnih posojilih in industriji, v katero so se takrat usmerjale tudi nekatere tovarne na Gorenjskem. Na Jesenicah so v železarni izdelovali bajonete, granate, nosilce za bodečo žico, v Kropi žeblje za vojaške okovane čevlje, v Peku so izdelovali čevlje, kar je prinašalo tudi dobiček. Nekaj izdelkov je tudi razstavljenih. »Denarja je bilo dovolj, a z njim ni bilo česa kupiti. Cene so narasle, trgovci so tudi staro, uležano blago prodajali po večkratni ceni. Draginjo je narekovalo pomanjkanje živil,« ob sprehodu po razstavi pripoveduje Anja Poštrak. Če so prvo leto vojne polja zaradi odsotnosti moških ostala neobdelana, so kasneje za delo poprijele ženske in otroci. Na ogled je tipična ženska delovna obleka tistega časa.

Primanjkovalo je kovinskega denarja, zato so natisnili bankovce za dve kroni, ki so veljali za drobiž. Tak na pol pretrgan bankovec je torej veljal dvakrat po eno krono. Dve na dvakrat po eno krono lahko »razdelite« tudi sami na razstavi. Vojska je za svoje potrebe po vaseh odvzemala cerkvene zvonove, ki so jih nato pretopili v topove. V cerkvenih kronikah je moč zaslediti zanimive zapise na to temo.

»Medtem ko je zaledje delalo za fronto, pa so informacije v obratni smeri prihajale pod močno cenzuro. Članek, ki je poročal, da je naša vojska izgubila dvesto vojakov, je bil izbrisan, cenzuro pa je preživel tisti, ki je poročal, da naši počasi, a uspešno napredujejo. ''Zelo trpim in sem lačen,'' prav tako ni šlo skozi, zato pa je bilo primerno poštno sporočilo vojaka s fronte: »Zdrav sem in dobro se mi godi,''« pove Barbara Kalan. Kar je bilo domačim dovolj, saj so tako vsaj vedeli, da je njihov mož, sin, brat še živ. K pozitivni morali so spodbujale tudi propagandne razglednice, tik za fronto so v kinodvoranah vrteli filme o zmagah. Še eden izmed številnih izvirnih oblikovalskih prijemov Tjaše Štempihar je pogled skozi cenzuro – pogledamo skozi majhno luknjico v zadnjo sobo, v kateri vidimo resničnost – fotografije padlih vojakov, razstavljene osebne predmete, fotografije mrtvih konj, kupe vojaške opreme ob cestah ...

Cesarjeva terenska postelja

A še preden zares vstopimo v sobo, ki nakazuje padec fronte in umik italijanske vojske iz soške doline, nas muzealki povedeta skozi zadnjo, odločilno 12. ofenzivo na soški fronti, imenovano tudi čudež pri Kobaridu. Z lahkoto nas prepričata, da niti ni šlo za čudež. Avstroogrski vojski so se pridružili Nemci, oboji skupaj pa so se zelo dobro pripravili na bitko. V dobrem mesecu je v Posočje na dan peljalo povprečno sto vlakov. Skupaj so opremo iz zaledja na položaje skozi Ljubljano prepeljali z 2445 vlaki. V tem času se je prebivalstvo v zaledju podvojilo. Ob podatkih, ki pričajo o pripravah, so predstavljene tudi uniforme vseh treh udeleženih vojska. Prava redkost je na primer nemška pilotska uniforma, zagotovo pa je eden izmed najbolj zanimivih predmetov zložljiva terenska postelja cesarja Karla I., ki si je v naše kraje prišel ogledat priprave na ofenzivo. Spoznamo nekatere vojskovodje, tudi znamenitega Svetozarja Borojevića von Bojno.

Največja soba nam postreže s podatki o soški fronti in treh bitkah v letu 1917 s poudarkom na zadnji, 12., in tako imenovanem preboju pri Kobaridu. Bitka se je začela 24. oktobra, še isti dan je bil Kobarid avstrijski, v treh dneh so Italijane potisnili do reke Tilment, konec decembra pa se je fronta ustavila daleč v notranjost Italije na reki Piavi. Soba v rdeči barvi in s trikotnimi oblikami simbolizira bitko in visokogorsko področje, kjer so potekali boji. Izraz Caporetto (Kobarid) je za Italijane še danes sinonim za popoln poraz – s to besedo so na primer označili nedavno neuvrstitev nogometašev na svetovno prvenstvo prihodnje leto.

Sledi soba, ki nas nekako navdaja z duhom tistega, kar je ostalo od soške fronte, hkrati pa je z različnimi predmeti predstavljeno življenje vojakov na fronti. Predmete sta avtorici zbrali v različnih muzejih, več kot sto jih je za razstavo posodil Srečko Rože, ki ima v Lokvi zasebni Vojaški muzej Tabor.

V izteku nas Kranjčane avtorici »pocrkljata« še z dogajanjem v Kranju leta 1917. Zgovorne fotografije, kopica zanimivih podatkov, med drugim tudi dnevnik Fanike Jugovic, nas v zaključku privedejo k razmisleku. Leta 1917 je občina Kranj postavila tako imenovani brambni ščit z namenom, da vsak, ki je v sklad za vojne sirote prispeval nad sto kron, lahko vanj zabije žebelj. Svoj žebljiček v »brambni ščit« lahko zabijemo obiskovalci. Brez prispevka, dovolj bo le, če s tem na simboličen način posredujemo svoje mirovno sporočilo proti vojni. O tem govori tudi zadnji citat, ki so nam ga namenile snovalke razstave – V vojni ni nič dobrega, razen njen konec.

Muzealski tandem Barbara Kalan in Anja Poštrak sta pripravili odlično razstavo, pomemben prispevek je dodala tudi oblikovalka Tjaša Štempihar. Nekatere njene interakcijske intervencije nam razstavo naredijo še bolj doživeto. Kot dodatek k razstavi, lahko bi bilo tudi obratno, so Barbara, Anja in Tjaša pripravile zajeten razstavni katalog, lahko bi rekli kar knjigo na 184 straneh z 229 fotografijami. Preden se lotite branja, pa se na Ta veseli dan kulture, v nedeljo, 3. decembra, ob 16. uri oglasite v gradu Khislstein. Po razstavi vas bosta vodili avtorici.