Bliža se december
Še malo, pa bomo zopet tam, kjer je najbolj noro, v decembru. V nedeljo pregledujem koledar za naslednji teden in ugotovim, da imam vsak dan v tednu eno stvar popoldne. V službi, nastopi otrok, prireditev zvečer … In v vse to naj stlačim še prihajajoče praznike z Miklavžem, ki zame predstavlja edino nakupovalno akcijo za otroke in sorodstvo. Kam vse to vodi, ne vem, verjamem pa, da se z leti vse skupaj vrti še malo hitreje. Cel november tako diskretno ali pa kar direktno sprašujem otroke, kaj si želijo za Miklavža, in delam seznam. Enkrat je ena varianta, drugič druga. Pismo je napisala le še Eva. Spravila sem ga med svoje ljube predmete, čeprav ga je Miklavž na okenski polici opazil šele tretji dan. V trgovini z oblačili srečava dva znanca, ki sta bila ravno tako v vlogi Miklavža. Malo prej, da bi se vsaj delno izognili gneče. Povsod so popusti, vse se sveti, kupite, kupite, kot da bi bilo povsem zastonj … Naši otroci vedo, kakšna so darila za Miklavža: copati pa USB-ključ, bunda, pižama. Menim, da se bomo letos celo izognili kapam, nogavicam in spodnjemu perilu. Meni je vse to nujna navlaka. Tisto, kar mi je zares všeč, so piškoti, ki jih pečemo doma. Veliko pečemo, pa vendarle pregledujem kakšno kuharico ali knjižico z recepti, da bi dodala kakšne druge vrste piškotov. Take, ki po možnosti ne bi bili prav komplicirani za pečenje, pa vendar kaj novega. Tako se je tudi ta seznam večkrat spreminjal. V naboru morajo biti navadni piškoti, ki jih izrezujemo z modeli smreke, zvezde repatice in angelčkov. V priročni knjižici za darila piše Piškoti za živce po receptu sv. Hildegarde (to je bila svetnica, danes bi rekli znanstvenica iz Bingna v Nemčiji, ki je živela v 12. st.). Zapisano je, vsak dan pojejte pet takih piškotov in popijte skodelico čaja ali dobrega vina. Piškoti pomirjajo (morda bo res držalo, saj vsebujejo muškatni orešček, nageljnove žbice in cimet). No, pa poskusimo. Potem sem izbrala vetrnice iz listnatega testa – te bodo sicer zavzele veliko prostora in še lomile se bodo, pa jih vendarle še nikoli nismo delali. Slane paličice s skuto bodo zadovoljile ljubitelje slanega peciva. Piškoti iz kozarca, tako je v receptu, so preprosti, saj se na pekač nalagajo kar z žlico. Manjkajo še medenjaki in mini potičke, ki jih vlijem v modelčke. To naj bi bil nabor piškotov. Vsako vrsto piškotov spečemo vsaj iz dvojne mase, potem pa je to že skoraj vse. Seveda manjkajo še parkeljni iz kvašenega testa in to je zame najlepše darilo. Škatla domačih piškotov. Čisto preprosto ali pa zelo zahtevno. Za marsikoga sem trapa ali celo uboga reva, ker si ne privoščim kupljenih daril. Za druge sem važna in prevzetna, ker se nad kupljenim zmrdujem in hočem le domače. Kaj si mislijo tisti, ki darila prejmejo, mi je čisto vseeno. Dokler bom mogla, bom za Miklavža pekla piškote. Vsaj kadar so prazniki, naj v hiši diši. To je zame domačnost, to je dom.