Štirideset let norosti

Izšel je nov, že 15. studijski album Andreja Šifrerja, ki ga je prekaljeni pevec in avtor številnih ponarodelih uspešnic poimenoval 40 let norosti. Jeseni 1977 je namreč izšla njegova prva mala plošča Zoboblues in korenito zaznamovala njegovo življenje. Istoimenska pesem, ki jo je navdahnila zobozdravnica z lepimi očmi, je mladeniču iz Stražišča pri Kranju prinesla širšo prepoznavnost. Njegove skladbe danes prepevajo tako starejši kot mlajši, prodal je čez pol milijona nosilcev zvoka, za njim je na tisoče koncertov na petih celinah … Če bi lahko zavrtel čas za 40 let nazaj, ko je bil študent prava, ki si je želel igrati košarko, bi se še enkrat odpravil po isti – glasbeni poti. »Prav veliko ne bi spremenil, tudi zato, ker so se stvari odvijale zelo bliskovito. Polno neznank je za naprej in vse jasno, če pogledaš nazaj,« pravi.

Ob izidu novega albuma z enajstimi skladbami ste predstavili tudi nov singel Oče naš, ki se dotika zelo aktualne teme – sprave. Verjamete, da je ta možna?

»Ne, spravo slovenskega naroda si v trenutni situaciji lahko samo narišemo. Prav zato smo skladbo pospremili z videospotom v obliki animacije. Od prejšnjega tedna je dostopna tudi na spletnem kanalu YouTube. Na video in skladbo sem dobil že veliko odzivov, tudi iz tujine. Tema je aktualna in vedno bo. Gre za nosilno zgodbo albuma, vse se vrti okoli te skladbe, ki je nekakšna molitev za Slovence, da bi skregani ljudje razmišljali razsodno. Pojem, da ne morem doumeti, 'kako je nekaj ljudem v državi uspelo nas tako hudo spreti, a še verjamem v pravico, da skup z levico in desnico porinemo iz dreka voz'.«

Kljub vsemu se glavna junaka v animaciji na koncu objameta …

»Res je, glavna lika, ki sta vsem prepoznavna, gre za najbolj znana predstavnika obeh taborov, se objameta, vendar je prav to tisto, kar menim, da bomo težko doživeli. Zato je pa treba vsaj narisati. Z animacijo sem zelo zadovoljen, izdelala sta jo argentinski Slovenec in njegov kolega belgijskega porekla. Povsod po svetu so isti problemi. Politične stranke se 'pasejo', da dobijo svoje navijače, vernike. Ideologije pač zahtevajo vernike. Tisti, ki je pripravljen umreti za idejo, se mi zdi, da je prav dobro ne razume.«

V refrenu pojete: Oče naš, če si v nebesih, pomagaj tem skreganim ljudem … Kaj na vaše dvome poreče vaša prijateljica, redovnica sestra Snežna?

»Moja razlaga je, da sem dvomljivec, ki verjame. Tudi sv. Tomaž je bil Kristusov apostol, pa je še vedno dvomil, se pravi je to dovoljeno tudi meni. Dogme ne dovolijo dvoma, človeški napredek pa je pogojen z dvomom.«

Zadnja skladba 40 let norosti je dolga kar 10 minut in 47 sekund.

»Tega nisem videl še nikjer na svetu. Z njo se sprehodim čez 40 let ustvarjanja, vanjo sem vkomponiral svoje bolj znane skladbe: Stoj Marija, Moje miške, Lepa dekleta ljubijo barabe ... Gre za lepljenko starejših skladb, ki jim je bilo treba spremeniti ritem, da je bil isti, ustrezen tej pesmi. Lepljenko je naredil kranjski studijski mojster Igor Potočnik, blazno težko jo je bilo sestaviti, a je imel dovolj živcev. Povezal sem ga še s svojim angleškim kolegom Davom Cookom in producentom Damjanom Jovičem in skupaj smo naredili nekaj, kar se je dolgo časa zdelo nemogoče.«

Naslovna pesem izzveni ob besedah »štirideset let norosti, štirideset let podaljšane mladosti« …

»Zgodba z uspehom mi ni pustila, da bi se postaral. Olupek se je po svoje staral, ni mi bilo pa dopuščeno, da bi se moj duh staral. Ostal je na najvišjem nivoju, ves čas je bilo treba kaj spremljati, a sem v tem užival, naenkrat je to postalo moja zgodba, čeprav precej nepričakovano. Mislil sem, da bom živel od prava in da bom košarkar. Nekdo tam zgoraj se je zelo zabaval, ko je poslušal moje načrte.«

Skladbo Ramona ste posneli v dveh različicah, v eni se vam pridružita tudi raperja Trkaj in Nipke, navdih zanjo pa ste dobili iz resnične zgodbe.

»Pripoveduje o dekletu, ki je imelo blazno težko mladost, iz tuje države je prišlo sem po sili razmer in težavam kar ni bilo videti konca. V pesem sem z njenim privoljenjem vpletel tudi ljubezensko zgodbo. O Ramoni bomo še slišali, ko bomo, upam, prihodnje leto posneli video in tudi kaj več povedali o zgodbi, če nam bo ženska, ki je to doživljala, dovolila. Nisem pa prepričan, da to hoče, tako da ne vem, kakšno usodo bo doživela promocija te pesmi.«

S Tino Marinšek, nekdanjo pevko skupine Tabu, sta posnela balado Taki ljudje …

»Res je, ta pesem ji je res pisana na kožo. Pojeva, da 'taki ljudje, kot sva jaz in ti, bi se ne smeli zaljubljati'. Omenil bi še Tokca iz Dan D, ki je bil spremljevalni vokalist v skladbi Ostan pr' men, pri himni Ljubljanskega maratona z naslovom Tečem pa je poleg Nipkeja sodeloval tudi Klemen Bunderla.«

Kako bi album stilsko opredelili?

»Zelo težko rečem, kakšen je stil. Besedila so tipična zame, lotevam se odnosov, obleke, v katere so skladbe oblečene, pa so zelo različne. Skladbe Taki ljudje, Oče naš in Svet je poln, ki govori o tridesetletnikih, ki se raje držijo mam, so na primer povsem Šifrerjeve. V Ostan pr' men, Ljubi na glas, Ramoni z raperjema in tudi v delu skladbe 40 let norosti se pa odražajo moderni, poudarjeni ritmi. Še posebej drugačna in netipična zame je skladba Smo?, ki je pet minut in pol razmišljanja in odgovorov o našem obstoju, v njej je tudi biblijska simbolika. Vedno si upam iti na 'izlet', kamor običajno ne bi šel, skušam najti nove stvari in se ne ponavljati. Mislim, da zato lahko še danes obstajam na glasbenem odru.«

Se boste zdaj posvetili koncertom in promociji albuma?

»Ne še takoj, saj želim, da se skladbe najprej malo primejo med občinstvom. Lahko pa že povabim na koncert, ki bo 6. decembra v Šmartinskem domu v Stražišču pri Kranju.«