Katarinina velika bolečina je lubadar

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 6. november 2017 / 11:55

»Gozd je bil nekdaj kmetova banka, rezerva za hude čase, a zdaj tudi ta njegova »banka« zaradi širjenja lubadarja postaja vse bolj prazna,« ugotavlja Katarina Zupan iz Radovne, lastnica Klemenakove kmetije, na kateri so v zadnjih treh letih zaradi lubadarja posekali že okrog tisoč kubičnih metrov smreke.

Radovna – Zavod za gozdove Slovenije vsako leto podeli priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov, iz vsake območne enote po enemu. V blejski območni enoti zavoda so letos za priznanje izbrali Katarino Zupan, lastnico Klemenakove kmetije v Radovni. Na kmetiji obdelujejo okrog dvajset hektarjev kmetijskih zemljišč, pretežno travnikov in pašnikov, od tega jih imajo štiri hektarje v najemu, ob tem pa gospodarijo še z nekaj več kot dvajsetimi hektarji gozda. Glavna dejavnost je govedoreja, redijo 37 goved, tako krave mlekarice kot krave dojilje in bike, v okviru dopolnilne dejavnosti pa mleko predelujejo v mlečne izdelke. Molzejo od šest do osem krav, vse njihovo mleko predelajo v mlečne izdelke, največ v sir, preostalega v skuto in maslo, poleti ponudijo obiskovalcem tudi kislo mleko. »Izdelovanje sira ima na kmetiji že dolgo tradicijo, znanje in recept se prenašata iz roda v rod, zanesljivo ga izdeluje že tretja generacija,« pove Katarina in doda, da večino izdelkov prodajo doma na kmetiji, nekaj pa na Triglavski tržnici na Bledu. Odkar je vsa cesta v dolini Radovne asfaltirana, se je obisk povečal, to se pozna tudi pri prodaji. »Zlasti tujci so navdušeni, ko vidijo krave na paši, zato cenijo tudi njihovo mleko. Krave jedo le svežo travo, travno silažo in seno, pri nas ni pogojev za pridelovanje koruze za siliranje,« pove Katarina in poudari, da je njihova kmetija gorska, z ekstenzivno pridelavo in z naravnimi pogoji, ki omogočajo le preživetje. Rast je bolj počasna, na leto sta le ena ali dve košnji. »Pri nas je v povprečju tri stopinje nižja temperatura kot v Gorjah. Včasih so rekli, da je razlike za 'en reklc',« pripomni Katarinina mama Marica, ki je sicer na invalidskem vozičku, a hčeri kljub temu veliko pomaga pri gospodinjskih opravilih.

Klemenakovi gozdovi so večinoma mešani, dve tretjini lesne zaloge predstavljajo iglavci, med listavci je najbolje zastopana bukev. Večji del posesti je v enem kosu v dolini Radovne, posest presekata le javna cesta po dolini in reka Radovna, ki jo tudi gospodarsko izkoriščajo za pogon manjše vodne elektrarne. V zadnjih petnajstih letih so gozdove prizadele različne naravne ujme – veter, sneg, žled ... Po žledolomu, ki je pred tremi leti polomil predvsem vrhove iglavcev, se je v poškodovanih in oslabelih sestojih čezmerno razmnožil lubadar, ki je Zupanovim močno spremenil tudi delovni urnik. Včasih so se med prvo in drugo košnjo trave lahko malo oddahnili, zadnja leta se ne morejo, »zaposluje« jih lubadar. »Ne morem verjeti, da lahko tako majhne živalce povzročajo tako veliko škodo. Nekdaj smo po gozdu dobesedno iskali lubadarke, da smo z njimi kurili peč, zdaj je – noro,« pove Katarina in doda, da se je lubadar v njihovih gozdovih začel pojavljati po vetrolomu leta 2002, predvsem pa po žledolomu leta 2014. »Količina lubadark se nam povečuje iz leta v leto, v treh letih smo zaradi napada lubadarja posekali in pospravili že tisoč kubičnih metrov dreves. Najboljši ukrep zoper lubadarja je takojšen posek in spravilo napadenih dreves, a najhitreje lahko ukrepamo, če se dela lotimo sami. Manjša žarišča že lahko saniramo sami, a takšnih, v katerih je tristo, štiristo 'kubikov' lubadark, ne moremo in moramo poiskati izvajalca del. Izvajalca je težko najti, vsi imajo zdaj polne roke dela in je nanje treba počakati, lubadar pa se medtem nezadržno širi naprej.«

Kot so zapisali v blejski območni enoti zavoda za gozdove, si Katarina zasluži priznanje za najbolj skrbnega lastnika gozda predvsem zaradi »aktivnega pristopa pri sanaciji s podlubniki napadenih sestojev«. »Lubadar me jezi, 'živcira', obremenjuje ... S strahom hodim po gozdu in pregledujem sestoje. Kadar ne odkrijem novih žarišč, sem vesela,« pove Katarina in doda, da veliko razmišlja o lubadarju in njegovih posledicah. V tem razmišljanju se sprašuje, ali lubadar res nima naravnih sovražnikov, ali je država naredila dovolj, da bi ga zaustavila ... »Poletni vročinski valovi so smrt za gozdove v Radovni. Ker je zemlja plitva, drevesa hitro oslabijo, v takšnih razmerah pa so še bolj občutljiva in dovzetna za napad lubadarja. Pri tem nastaja tudi gospodarska škoda. Les je polovico manj vreden, stroški poseka ali spravila pa so enaki ali še celo večji, kot so pri redni sečnji,« pove Katarine in doda, da bodo razredčeni sestoji še bolj izpostavljeni naravnim ujmam in da bo voda na strmih pobočjih dobila še večjo moč.