Pogrebnik

Besedilo: Urška Peternel
Kategorija: Gorenjska / torek, 31. oktober 2017 / 18:29

Pred dnevi sem imela enega zanimivejših intervjujev v zadnjem času. Intervju s pogrebnikom. Rajko Mikolič, nekdanji prometni policist, že skoraj deset let vodi zasebno pogrebno podjetje. O svojem delu s pokojniki govori trezno, a z veliko občutljivosti. Pripoveduje o vsakodnevnem stiku s smrtjo, o tem, čemur bi se vsak od nas najraje izognil. Malokdo bi zdržal v službi, v kateri kadarkoli sredi noči lahko zazvoni telefon in je treba iti. Na železniško progo, kjer je vlak nekoga zbil, deli telesa pa včasih ležijo tudi sto metrov naokrog. Na mesto prometne nesreče, kjer je nekoga do neprepoznavnosti zmečkala pločevina. V hišo, kjer se je nekdo odločil, da ne želi več živeti …

Poklic, vreden občudovanja. Težek poklic. A drugače je, če umre devetdeset let star človek, obkrožen z ljubečo družino, ko se zdi, da je minevanje del naravnega toka življenja. Huje je, ko smrt zareže nenadoma, v mladost, v srce, polno življenjskih načrtov. Takrat ni enostavno, priznava Rajko. Zlasti, ko gre za otroke ali mlade starše, ki za seboj pustijo majhne otroke, ki ne razumejo, da mamice ne bo več domov ... Včasih, ko se pelje domov iz službe, v avtu kar zatuli od bolečine, prizna.

Pri svojem delu vstopa v najglobljo intimo ljudi. Najbolj pomembna je prva beseda, ko vstopiš v hišo, pravi. Včasih so svojci tako pretreseni, tako v šoku, v takšni bolečini, da se sploh niso sposobni pogovarjati. Kaj šele razmišljati o tem, kakšne vrste žaro bi izbrali, kakšno ikebano in katero pesem ... Takrat se Rajko umakne, počaka. Takoj tudi začuti, kakšen odnos je pokojnik imel do svojcev. In obratno. Čutiš, vidiš, slutiš, kakšni so bili odnosi v družini, pravi. Ali so bili resnično ljubeči ali pa morda čisto drugačni … Razlogov za to pa je lahko tisoč, nikogar ne obsoja.

V dneh okrog prvega novembra, ko več razmišljamo o minljivosti in o tistih, ki jih ni več, so tolažeče njegove besede, ko pravi, da je prepričan, da duša obstaja. Ko se dotakne telesa pokojnika, začuti, da je to samo še prazna 'lupina'. Da je duša odšla nekam drugam. Torej morda smrt le ni nekaj dokončnega ...

Verniki verjamejo, da bo duša odšla k bogu. Tisti, ki verjamejo v reinkarnacijo, so prepričani, da se bo ponovno utelesila v drugem telesu. Nekateri govorijo o nebesih in peklu. Mar ne pride duša pokojnika v nebesa že samo s tem, da bližnji po njegovi smrti o njem govorijo z ljubeznijo? Da se ga spominjajo kot dobrega človeka, ki je v življenju pustil sled. Mar niso nebesa v resnici zelo blizu: v srcu bližnjih ljudi?