Žaljive obdolžitve ni bilo

Kranjsko sodišče je odločilo, da Janez Remškar pred dvema letoma ni žaljivo obdolžil svoje naslednice na Onkološkem inštitutu Zlate Štiblar Kisić, češ da je pridobila pet tisoč evrov nezakonitega plačila.

Kranj – Kranjska okrožna sodnica Marjeta Dvornik je pred dnevi nekdanjega generalnega direktorja Onkološkega inštituta (OI) Janeza Remškarja oprostila očitkov zasebne tožilke Zlate Štiblar Kisić, zdajšnje generalne direktorice OI, da jo je oktobra 2015 v dopisu svetu OI in medijem javno žaljivo obdolžil z navedbami, da je tedaj še kot njegova pomočnica za pravne zadeve pridobila nad 5000 evrov nezakonitega plačila za nadurno delo, kar je bilo ugotovljeno na podlagi anonimne prijave in potrjeno s strani revizorja. Odredbo za nezakonito izplačilo nadur si je tudi sama pripravila, je kasneje še navedel. Po mnenju sodnice je Remškar v kazenskem postopku, ki ga je z vložitvijo zasebne tožbe sprožila Štiblar Kisićeva, dokazal, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v bistvo svojih navedb, prav tako pa okoliščine ne kažejo, da je imel namen zaničevanja. Sodba ni pravnomočna, pooblaščenec zasebne tožnice Gorazd Fišer pa je že v sodni dvorani napovedal pritožbo.

Pri očitku žaljive obdolžitve se vedno tehta med pravico do svobode izražanja in pravico do osebnega dostojanstva, dosedanja sodna praksa pa je razvila zelo stroga pravila, kdaj je mogoče nekoga obsoditi, je razložila sodnica Dvornikova. Čeprav morda obstaja skepsa glede avtorja anonimke, na katero se je skliceval Remškar, in je lahko moralno vprašljiv tudi njegov motiv za sporen dopis v času, ko so ga razreševali z mesta generalnega direktorja OI in so čakali samo še na soglasje vlade, za sodišče to ni bilo relevantno, je nadaljevala. Pri odločitvi za zavrnilno sodbo je pretehtalo, da so Remškarjeve trditve, sicer napisane spretno, previdno in ravno dovolj splošno, v bistvenem ustrezale dejanskemu stanju. Potrjeno je bilo, da je šlo za nezakonito plačilo nad pet tisoč evrov, resda v bruto znesku, prav tako je Štiblar Kisićeva v bistvenih elementih res sama izpolnila odredbo za plačilo nadurnega dela (podpisal pa jo je Remškar), revizor, ki sicer tedaj ni revidiral finančnega poslovanja OI, pa mu je v telefonskem razgovoru res potrdil, da takšna izplačila vodstvenemu kadru niso dovoljena. Prav tako pa je imel tedaj Remškar, čeprav sredi postopka razrešitve z mesta generalnega direktorja OI, še vedno vsa pooblastila, da opozarja na nepravilnosti na OI, in je v tem okviru na svet OI tudi poslal obravnavano informacijo, je poudarila sodnica.

»Verjamem, da ste vse doživljali tako, kot ste opisali, verjetno bi podobno doživljali mnogi pravniki, a tudi na podlagi preteklih odločb različnih sodišč je bila izdana zavrnilna sodba,« je sodnica Dvornikova še dejala Štiblar Kisićevi, ki je v zasebni tožbi navedla, da je bil zaradi Remškarjevih navedb močno okrnjen njen ugled, sama pa je zaradi njih doživljala hud stres, ki se je odrazil tudi v nespečnosti in zdravstvenih težavah. Zdajšnja generalna direktorica OI sodbe ni želela komentirati.

Zdaj upokojenec Janez Remškar pa je dejal, da kljub oprostitvi ne more biti povsem zadovoljen, ker da gre v celotni zgodbi za čisto farso: »Ker sem dal brez kakršnegakoli namena zaničevanja ali maščevanja dr. Eriku Breclju opomin zaradi nestrokovnega dela v primeru enega bolnika, je to sodu izbilo dno in se je vse začelo, končalo pa z mojo razrešitvijo.« Zavrnil je namige, da je sam avtor anonimke, niti ni šlo za zaničevanje ali maščevanje svoji dotedanji pomočnici Štiblar Kisićevi. Da je informacijo o domnevnem nezakonitem izplačilu poslal tudi medijem, pa se je odločil iz nemoči, ker je svet OI, ki ga je prvega seznanil s to informacijo, tedaj deloval v smislu vsi proti enemu in sklenil, da nima več nobenih pooblastil, čeprav je bil uradno še vedno generalni direktor OI.