Reševanje zamer in odpuščanje

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 07:41

Zapisali smo, da z zamerami vzdržujemo prekinitev stika. To niti ne delamo tako poredko. Ker nihče ni imel idealnega otroštva, podzavestno začnemo gojiti zamere do staršev in sorojencev, še po mnogih letih imamo zamere do sošolcev (običajno je to že manj boleče), odlični pa smo v ponavljanju razmer v zakonskih in partnerskih odnosih. Takrat z zamero in z molkom želimo človeka ob sebi še kaznovati. V resnici delamo škodo sami sebi. Zamerimo otrokom, ker niso takšni, kot si mi predstavljamo, zamerimo sodelavcem … Moj del zamere so vedno moja težka čutenja. Hkrati moramo tudi vedeti, da moj trud ne zmanjša odgovornosti storilca slabega dejanja. To je njegova odgovornost. Rekli smo tudi, da je pogoj za zmanjšanje zamer najprej lastno obžalovanje dogodka in sprejetje, podoživljanje krivic.

Naslednji korak je odpuščanje. Najprej se moramo nehati doživljati kot žrtev. To je pasivna drža. Žrtve so polne nemoči in res ne morejo nič storiti. Ko se ne počutimo več samo žrtev, dobimo notranjo moč za spremembo. Bolje, da se usmerimo v doseganje ciljev, ki si jih zastavimo na temelju pristnih potreb in želja: želim biti sprejet in ljubljen, potrebujem varnost ob nekom, hrepenim po stiku … Tako ali tako lahko le predelam svoj pogled in svoja čutenja ob zameri. Zaradi dolgotrajnih krivic (in posledično zamer) se pogosto zgodi, da spremenimo dojemanje sebe: npr. z mano je nekaj narobe, sicer ne bi z mano tako ravnali, gotovo sem tudi jaz malo kriv, da žena vpije in je slabe volje, moram že biti slab oče, če se vsi otroci odklanjajo od mene, kot kaže, sem slab vodja, ker mi ne zaupajo … To so prepričanja, ki smo si jih skozi življenje oblikovali. Niso resnična, so pa boleča.

Pri odpuščanju nam pomaga, da si priznamo višje cilje, kot je kuhanje zamer. Npr. zaradi svoje notranje svobode se lahko odločim, da je gradnja odnosov, odpuščanje, spoštovanje, prijaznost … mnogo več kot zamera in prekinitev stika. Tako nam naša prihodnost in cilji določajo vsakdanjik, in ne le naša preteklost. Pomaga nam, ko nam uspe ločiti boleče dejanje ali celo ponavljajoča se dejanja od storilca. Miselno si ozavestimo, da je storilec, rabelj, povzročitelj krivice eno, dejanje (tepež, zanemarjanje, izigravanje, smešenje, norčevanje, ponižanje, kraja …) pa drugo. Ločimo ju na dva pola. Lažje bomo odpustili, če se bomo vživeli v storilca: kaj je v njegovem svetu, da je takšen, kot je, kaj groznega se mu je zgodilo, kdo ga nikoli ni imel rad, kdo ga ni spoštoval … Mi lahko odpustimo, odgovornost za dejanje je še vedno na drugi strani. Odpuščanje tudi še ne pomeni sprave. Včasih druga stran ne želi sprave. Kljub temu mi lahko stopimo na pot odpuščanja ali vsaj na pot pripravljenosti za odpuščanje. Tako postajamo bolj svobodni. Ali pa ostajamo v sebi sužnji!