Transverzala

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. oktober 2017 / 10:04

»Znova, ah, znova, ti v očeh cvetijo metulji, pazduhe ti dišijo po sadovnjakih, vonj tvojih ust mi prihaja naproti kot vonj neke vrtnice, temno rdeče razprte, blesk, ki priteka skoz okno, ti svetlo rdeče preseva ušesa, ušesa in mečice, predrte za uhane, pod poljubom na vratu razbijanje žile, vidim ti obraz od strani, vidim nosnice, ki se širijo, priprte trepalnice, mokre od znoja, senco nosu, ki pada na ustnice, suhe v vse bolj pospešenem dihanju, oblizneš jih in navlažiš, našobiš jih in si odpihneš lase s čela, tvoji lasje mi curkoma lijejo skoz zareze med prsti, prsti na tvojih nogah, zloženi v vrsti, dlačice na goleni se svetijo, svetijo in ježijo, koleni se drgneta, trkata drugo ob drugo, tvoja levica gre dol, na moja ledja, moja desnica kroži pod tvojimi boki, vse bolj sem pri tebi, vse manj pri sebi, tvoji boki sijejo in se prevračajo, jezik za zobmi ti gori in se vrtinči, hlasta in vsrkava, slišim šepet v desnem ušesu, privzdigneš se na komolce, se zrušiš nazaj, zadržuješ dih, valoviš s panonsko ravnico trebuha, z useknjenim popkom, z majhnim belim kopalnim trikotom na opečnati koži, lepljivi in gladki od znoja, lepljivi in gladki od znoja, kje si? si še? kje sem? sem še? ne vidim, ne slišim te več, ljubljena, draga, razpadam, odtekam, izstopam iz samega sebe, izstopam, kot bom izstopil nekoč, brez vrnitve, za zmeraj, za zmeraj v to mirno svetlobo, za zmeraj v ta svetli mir, v ta mir in tišino brez konca in kraja ... Znova, ah, znova ti v očeh cvetijo metulji ...« (Str. 652)

Na »transverzalo«, ki nas vodi po dolgi pesniški poti Andreja Brvarja (1945), nismo stopili na začetku, ampak s pesmijo »Znova, ah, znova« iz zbirke Naplavine (2004). Pesem je zelo erotična, večina Brvarjevih pesmi pa je žlahtno ironičnih. Po formi prevladujejo pesmi v prozi, skoraj vse pa so v svobodnem verzu. Transverzala se začne z zbirko Slikanica (1969) in sklene z zbirko Material (2013). Pesnik je na svoji poti prišel do točke, ko si upravičeno privošči tisto, kar si tudi vsi veliki slikarji – retrospektivo – slikariji kot razstavo, pesnik kot knjigo, v kateri so zbrane vse zbirke. »Moje zbirke si sledijo v tako samoumevnem zaporedju, kot bi mi bile že od nekdaj določene – ja, določene z mojo naravo, ki tudi lastno poezijo motri z nenehnim, narcisoidno analitičnim zanimanjem.« Veseli nas, da je pesnik ves čas vztrajal v domačem Mariboru in se tako izkazal kot eden tistih slovenskih umetnikov, ki so zmožni vrhunskega opusa tudi, če ta ne nastaja na ljub­ljanskem Olimpu …