Razkrita skrivnost okopov

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. oktober 2017 / 19:25

Gozdar in ljubiteljski zgodovinar Alojz Budkovič iz Bohinja je dvaindvajset let raziskoval skrivnost nenavadnih vijugastih okopov na Pokljuki, ki so spominjali na strelske jarke. Zdaj je skrivnost razkrita: to so ostanki Savske linije, rezervne linije soške fronte, ki je potekala od vrha Kepa v Karavankah, se spustila do Mojstrane, ponovno povzpela v pobočja Mežakle ter po Radovni in Pokljuki teče do Soteske v Bohinju ... Gre za pozabljeno zgodbo prve svetovne vojne.

"Med rednim operativnim delom po gozdovih Pokljuke sem v določenih predelih naletel na nenavadne vijugaste okope, ki so spominjali na strelske jarke. Poizvedovanja pri domačinih so predvidevanja potrdila. Strelski jarki so bili izkopani med prvo svetovno vojno. Vendar zakaj?" Takole začetek odkrivanja sto let stare skrivnosti opisuje Alojz Budkovič, gozdar, do nedavne upokojitve zaposlen na Zavodu za gozdove Slovenije, ljubiteljski zgodovinar in član Združenja vojaških gornikov Slovenije iz Bohinja. Budkovič je zadnjih dvaindvajset let na terenu, v pogovoru z domačini in prek iskanja redkih informacij v arhivih sestavljal zgodbo o nastanku jarkov, ki so še danes vidni na planotah Pokljuke, Mežakle ... V veliko pomoč mu je bil danes že pokojni brat Tomaž Budkovič, ki je bil eden boljših poznavalcev dogajanj na soškem bojišču.

Kaj so torej nenavadni jarki? "Strelski jarki so del Savske linije, to je rezervne linije soške fronte, ki naj bi zadržala italijanski vdor v notranjost monarhije. Mrzlično so jo začeli graditi maja 1915, ko je Italija napadla Avstro-Ogrsko. Vrhovna komanda avstro-ogrske armade je predvidevala, da bo 5. armada ob Soči težko zadržala številnejšo in bolje oboroženo italijansko vojsko. Zaradi velike nevarnosti vdora v monarhijo so v zaledju fronte zgradili rezervne položaje. Zadnje so vključili v sistem Savske linije. Na srečo pa ni bila nikoli uporabljena," razlaga Budkovič.

Savska linija je, kot je ugotovil, potekala od vrha Kepa v Karavankah, se spustila do Mojstrane, ponovno povzpela v pobočja Mežakle ter po Radovni in Pokljuki teče do Soteske v Bohinju. Naprej je niso sledili, najbrž je vijugala naprej čez Selško in Poljansko dolino proti Senožečam. Budkovič je na gorenjskem delu linije odkril okrog šest kilometrov strelskih jarkov, ki jih je razdelil na sektorje. "Po stotih letih je linija nekje zelo dobro ohranjena in jo vajeno oko hitro opazi. Naključnemu opazovalcu se morda zdi, da gre v gozdu za kakšno vlako ali pot, vajeno oko pa hitro vidi, da gre za strelske jarke in kamnite bočne zaščite," razlaga Budkovič. Ponekod, zlasti na strmih in kmetijskih območjih, je linija slabše vidna, saj je poškodovana, jarki so zasuti in zravnani z zemljo. Kot je povedal Budkovič, jim je v 22 letih bolj ali manj intenzivnega dela uspelo posneti stanje na terenu od Soteske v Bohinju do Mojstrane, traso so vnesli tudi v gozdarske karte.

Del Savske linije pa jim je pred enajstimi leti vendarle uspelo predstaviti v naravi, in sicer na Pokljuki na območju Krakova na Mrzlem studencu. Tam so s pomočjo Slovenske vojske obnovili okrog trideset metrov jarka, postavili pa so tudi informativno tablo. V bližini je tudi del neobnovljenih jarkov, da obiskovalci lahko primerjajo in vidijo razliko. Obnovljeni odsek linije je vključen v Pokljuško pot.

Ker se bliža stota obletnica zaključka prve svetovne vojne, se je Budkovič odločil, da bo po 22 letih ljubiteljskega raziskovanja zgodbo o Savski liniji predstavil širši javnosti. Tako je letos pripravil že šest predavanj, nekaj jih napoveduje še za v prihodnje. "Zgodbo zdaj prepuščam kot izziv stroki, ki naj bi to delo nadaljevala. Mi smo kot ljubitelji poskrbeli, da smo zgodbo o Savski liniji iztrgali pozabi, zdaj pa čakamo odziv institucij," je povedal.