Pisal je dnevnik na soški fronti

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. oktober 2017 / 21:42

Ko je Marijan Kastelic s Prebačevega pred desetletji adaptiral svojo blizu tristo petdeset let staro hišo, je naletel na zanimivo najdbo, dnevnik svojega očeta Franca Kastelica, ki se je kot dvajsetletni mladenič boril na soški fronti.

Franc Kastelic je služil pod generalom Borojevičem v avstro-ogrski vojski in se kot topničar boril na soški fronti. Pri sebi je imel zvežčič in vanj je s tintnim svinčnikom zapisoval svoja opažanja. Danes so drobno popisani listi že težko čitljivi, a Marijan Kastelic jih je v teh desetletjih večkrat prebral, saj je želel spoznati očetova vojna doživetja. Zapiski so večinoma iz 1917 in 1918. Zadnji zapis je iz 12. novembra 1918, ko je bilo vojne že konec, Kastelic pa ubežnik iz italijanskega vojnega ujetništva.

»Oče mi je v otroštvu večkrat govoril o vojnih dogodivščinah, ki sem jih zelo rad poslušal in jih še vedno ne morem pozabiti. Očeta sem zelo zgodaj izgubil, star sem bil trinajst let, ko je bil ubit med drugo svetovno vojno. Vse življenje sem ga zelo pogrešal in najbrž se tudi zaradi tega še posebej zanimam za obdobje prve svetovne vojne,« spomin na očeta, avstro-ogrskega vojaka na soški fronti, obudi Marijan Kastelic.

Na soški fronti so se bili srditi boji, zvrstilo se je kar enajst italijanskih ofenziv s pičlimi uspehi ter velikimi izgubami na obeh straneh. Oktobra 2017 pa so Avstrijci ob pomoči svojih zaveznikov Nemcev začeli načrtovati preboj v dolini Soče in sprožili dvanajsto soško bitko, znano tudi kot čudež pri Kobaridu, v kateri jim je uspelo prebiti italijansko fronto med Bovcem in Tolminom. V naslednjih nekaj dneh po ofenzivi je razpadla celotna italijanska fronta med Švico in Tržaškim zalivom, zaradi česar se je morala italijanska vojska umakniti na reko Piavo.

»Oče v dnevniku piše, da so potem, ko so prišli do Piave, pričakovali premirje. Toda italijanska vojska si je ob pomoči zaveznikov Angležev in Francozov opomogla in spet so sledili boji. Novembra 2018 je bila avstrijska vojska poražena, zavezniki so jih zajeli in tudi moj oče se je znašel v vojnem ujetništvu,« pripoveduje Marijan Kastelic. »Oče piše o razočaranju, da so jih častniki pustili na cedilu, in o žalosti in joku ujetnikov, ki so se ločili po treh letih skupnega bojevanja. Ni pa bila težka le ločitev, pač pa tudi razmere v ujetništvu. Nobene »menaže«, piše oče, več dni so bili brez hrane, razmere so bile obupne. Šesterica ujetnikov se je tako odločila, da pobegne.«

A tudi šesterica na begu se je kmalu razšla, Franc Kastelic je ostal na begu skupaj z vojnim tovarišem Avstrijcem, Marijan pravi, da je v dnevniku zapisan tudi njegov naslov. Več dni sta bila na poti, lačna in v strahu, da bi ju ponovno ujeli. Jedla sta samo repo in šele po nekaj dneh na neki kmetiji na Tirolskem dobila priložnost, da sta se pošteno najedla in preoblekla v civilna oblačila. V zameno za gostoljuben sprejem sta pomagala pri oskrbi živine.

Franc Kastelic se je leta 1923 priženil na Prebačevo in šele čez sedem let se mu je rodil edini sin Marijan. »Zelo rad sem imel očeta, a sem ga izgubil že v otroštvu,« ponovi sogovornik. Franc je preživel strahote prve svetovne vojne, ne pa tudi druge. Najprej je pomagal partizanom, potem pa šel k domobrancem, kjer so ga ustrelili. Njegovo smrt so sicer skušali prikazati, kot da se je sam ustrelil s puško, a Marijan, ki je z mamo julija 1944 šel po njegovo truplo v Kranj, se natanko spominja, da pod truplom ni bilo krvi, da je bil ustreljen v tilnik, v puški pa je bil še vedno neizstreljen naboj.

Marjan je očetove zapiske iz prve svetovne vojne pokazal muzeju, prav tako se je povezal z društvom Soška fronta iz Nove Gorice, če bi jih želeli kakor koli uporabiti. To se ni zgodilo, vseeno pa bi želel ob letošnji stoletnici bojev na soški fronti na neki način počastiti spomin na očeta. Naj bo to storjeno s pričujočim zapisom.