Otroke premalo »vzgaja« ulica

Na predvečer včerajšnjega svetovnega dneva učiteljev so že 51. leto podelili nagrade Republike Slovenije na področju šolstva. Nagrado za življenjsko delo je prejel dr. Janko Strel, ki ima korenine na Breznici pri Žireh, z Gorenjskega pa prihaja še nagrajenka dr. Justina Erčulj, ki so ji podelili nagrado za izjemne dosežke na področju izobraževanja odraslih.

Priznanje za svoje več kot štiridesetletno raziskovalno, pedagoško in strokovno delovanje je Janko Strel zdaj dobil tudi v obliki nagrade za življenjsko delo na področju visokega šolstva. Kot so zapisali v obrazložitvi, je pomembno prispeval k razvoju predmetnega področja didaktike športne vzgoje ter gibalnega razvoja otrok in mladine. Kot njegovo najpomembnejše delo so navedli vzpostavitev sistema športnovzgojnega kartona, na kar je, priznava, tudi najbolj ponosen:

»In znanstveno in v praksi sem se ukvarjal z vzpostavljanjem sistema ugotavljanja in spremljanja telesnega fitnesa za množično uporabo. Mislim, da mi je uspelo v smislu, da smo postavili relativno preprost sistem merjenja telesnega in gibalnega razvoja, ki je izvedljiv v praksi. Tako dobimo relativno veliko informacij o razvoju otrok, obenem pa nam omogoča spremljanje rezultatov skozi čas. Podobne poskuse so izvedli marsikje po svetu, poznamo tudi evropski sistem, ki je po strokovni zasnovi boljši od našega, a v praksi ni izvedljiv. Mi smo našli zmerno pot, kar pomeni, da je zadeva sprejemljiva tako časovno kot strokovno in finančno, kar dokazuje tridesetletno delovanje. Ponosen pa sem tudi na to, da mi je uspelo soustvarjati pogoje za kakovostno športno vzgojo. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem z arhitektom Janezom Urbancem prek zveze športnih pedagogov postavil normative za gradnjo športnih objektov, ki so v več kot 90 odstotkih aktualni še danes.«

Kaj kažejo analize športnovzgojnega kartona?

»Pri razvoju otrok gre za zelo zanimiva obdobja z vzponi in padci, ki jih znamo tudi strokovno obrazložiti. Imeli smo 'zlata' devetdeseta leta, ko smo dosegli najvišjo raven telesnega fitnesa otrok. Takrat smo v srednjih šolah uvedli tretjo uro športne vzgoje, močno je bil razvejan interesni program športa v šoli, resno smo začeli izvajati športno vzgojo tudi v prvem triletju osnovne šole in imeli smo izjemno dobro klimo med učitelji in okoljem. Potem je sledilo katastrofalno stanje v prvem desetletju tega tisočletja, ko se je vse 'sesulo'.«

Kaj je privedlo do tega?

»Med drugim smo izgubili uri športa v poklicnih in tehniških šolah. Podatki so se poslabšali tudi zato, ker smo v merjenja zajeli celotno populacijo še v srednjih šolah. Največji udarec pa je pomenil spremenjen odnos do življenja – lahkoten, celo neodgovoren, z veliko hrane, užitka ... Telesni razvoj pa je trdo delo in pomeni odgovornost do svojega telesa. Po letu 2010, ko smo na to opozarjali tudi vlade, so resno pristopili k programu Zdrav življenjski slog in po sedmih letih smo krivuljo spet obrnili v drugo smer in smo že v postopnem vzponu, razmere se izboljšujejo predvsem v osnovni šoli.«

Za športno udejstvovanje imajo otroci danes ogromno možnosti, ukvarjajo se z različnimi športi, po drugi strani pa jih skoraj ni več mogoče videti na dvoriščih ...

»To je eden največjih problemov sodobnega časa, da otrok ne 'vzgaja' ulica. Ta miselnost je izpuhtela in to je velika škoda. Prešli smo na sebičen način razmišljanja, ki ne vključuje druženja, kar je v principu bistvo športa. Otrok mora biti izpostavljen okolju in se spopasti tako z dobrimi kot slabimi stvarmi v njem.«

Koliko gibanja na dan je priporočljivo za otroke?

»Po mojih ugotovitvah sta potrebni vsaj dve uri telesne dejavnosti na dan, brez tega ni razvoja. Zelo sem vesel, da je v zadnjih letih vedno več zdravnikov, ki tudi odraslim priporočajo več kot uro gibanja oziroma več kot deset tisoč korakov na dan in so se poslovili od mednarodnih norm za telesno dejavnost, po katerih naj bi zadostovalo pol ure na dan. To normo je čas povozil pred več kot dvajsetimi leti.«

Kaj pa kaže presečna študija ARTOS, v okviru katere od leta 1970 fakulteta za šport spremlja trende sprememb v življenjskih slogih slovenske šolajoče populacije?

»Že v prvem letniku študija me je v delo vključil prof. dr. Jože Šturm in sem zato sodeloval že pri začetnih raziskavah oziroma vzpostavitvi študije ARTOS. Na vsakih deset let opravimo analizo celotnega razvoja otrok v osnovnih in srednjih šolah na vzorcu šest tisoč otrok, kar nam omogoča vpogled v celoten razvoj mladih. Tako lahko ugotavljamo trende, pravi rezultati pa se bodo pokazali šele v prihodnjih letih. Ta čas namreč proučujemo oziroma povezujemo razvoj odraslih z njihovimi otroki, tako da starši svoje rezultate primerjajo z otrokovimi. Pogosto imajo namreč otroci enake težave kot starši in jih tako lahko že zgodaj odpravimo.«

Kakšne so razlike v gibalnih sposobnostih po regijah in kako visoko se pri tem uvršča Gorenjska?

»Gorenjska skupaj z goriško in posavsko regijo sodi v slovensko 'špico', gibalna sposobnost je v teh regijah na zelo visoki ravni.«

Kaj pa razlike med spoloma?

»V zadnjih 25 letih so med fanti in dekleti nastale zelo velike razlike, pri fantih je njihov telesni fitnes upadel, pri dekletih pa se je bistveno povečal. Razlog se skriva tudi v našem sistemu športne vzgoje, ko smo dosegli, da imajo ločen pouk športne vzgoje. Dekleta so tako lahko prišla do izraza, kar bi jim sicer agresivnost fantov onemogočila. Pomembno pa je še, da imajo fantje moške učitelje, dekleta pa ženske. Obenem smo zagotovili pogoje za izvajanje športnih zvrsti, s katerimi se ukvarjajo ženske. Pri fantih namreč prevladujejo športne igre, ki zahtevajo izjemen razvoj telesnega fitnesa. Če nimamo visoko razvite gibalne inteligentnosti, smo pri športnih igrah omejeno sposobni.«

So otroci, ki se veliko gibajo oziroma ukvarjajo s športom, navadno uspešnejši tudi v šoli?

»Za to imamo dovolj dokazov, med najbolj prepričljivimi je ta, da imajo zlate maturantke tako dober telesni fitnes, da je samo še odstotek in pol zmogljivejših v telesnem fitnesu, kot so one v povprečju. Brez telesne zmogljivosti ni zlatega maturanta. Ta povezava je pri fantih nižja, ker mora biti zraven tudi motivacija – dekleta se namreč bistveno težje vpisujejo na univerzo, zato je motivacija pri njih višja.«

Je mogoče s telesno aktivnostjo tudi pretiravati?

»Imamo seveda tudi problem zasvojenosti z gibanjem, ko gredo ljudje čez mejo in sami sebi škodijo. Če hočemo napredovati, mora organizem tudi počivati. Stvari niso tako preproste, kot si mogoče mislimo, zato so tudi redki tisti, ki postanejo vrhunski športniki. Že enostavne gimnastične vaje je treba znati izvajati, sicer tvegamo poškodbe, zato je pomembno, da otroci pri športni vzgoji poslušajo učitelja.«

Je smiselno otroka že od majhnega usmerjati v točno določen šport?

»Največja napaka je zgodnja specializacija, šele po enajstem, dvanajstem letu je primerna usmeritev v določene športe. Pomembnejša je širina, največ osnov je mogoče pridobiti pri gimnastiki in atletiki. Danes poznamo tudi zelo dobro vadbo, pedokinetiko, ki jo je mogoče izvajati že od enega meseca starosti naprej, pri čemer gre predvsem za razvoj gibalne inteligentnosti. Stanje otrok v prvem triletju je ta čas zelo dobro in lahko pričakujemo zelo dober telesni fitnes mladih v naslednjih desetletjih. Po drugi strani pa prav zdaj nastopa najbolj kritično obdobje za gospodarstvo, saj se bodo zaposlovale najmanj zmogljive generacije in bodo imeli velike težave z bolniškimi odsotnostmi. Pred nami je še en velik izziv, saj se soočamo z najmnožičnejšimi generacijami in bomo imeli čez štiri leta izjemne probleme s šolskim prostorom. Na Gorenjskem so že zdaj nadpovprečno velike šole, v razredih je več otrok, kot je povprečje za Slovenijo. Potrebovali bomo vsaj za dvajset, trideset odstotkov več šolskega prostora, kot ga imamo danes.«

Lahko napoveste, kako se bo šport razvijal v prihodnjih letih, bomo še več časa sedeli ali vendarle postajamo bolj ozaveščeni glede pomena gibanja?

»Sam sem optimističen, saj so trendi povečane športne dejavnosti dobri in upam, da bo to naraščalo hitreje kot negativni dejavniki, ki vplivajo na naš način življenja. Zlasti ženske bistveno bolj odgovorno pristopajo do svojega zdravja, ukvarjajo se predvsem s športnimi vsebinami, ki so zdravstveno usmerjene, užitek je šele na drugem mestu, medtem ko je pri moških to obratno.«