Zamere

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 5. oktober 2017 / 08:05

Največje in najgloblje bistvo zamere je prekinitev stika med dvema človekoma. Poglejmo si malo bolj podrobno zamero kot izbiro prekinitve odnosa. Mi to izberemo. Zgodi se nam krivica, ki jo lahko razumsko razložimo. Imamo popolnoma prav in res je, da se nam je nekje ob nekom zgodila krivica. Mnogo dogodkov se dobro spomnimo še po več letih in desetletjih. Npr.: nepravična dediščina, zmanjšanje plače, neupravičeno smo bili kaznovani, izigrana meja med parcelami, zapostavljanje zaradi ideoloških razlik … Takšne zamere razumemo in priznavamo. Druga vrsta vzrokov zamer je bolj skrita in menimo, da je pač tako na svetu, to se vsem dogaja in s tem bomo pač umrli. Do takih lastnih zaključkov pridemo zato, ker sebe, druge in svet ocenjujemo in vrednotimo iz sebe. Predpostavljamo, da je povsod tako kot pri nas (ali kot je bilo pri nas doma, ko smo bili otroci). Npr.: oče je imel rajši sestro kot mene, v službi se direktor norčuje iz mene, učiteljica me je ponižala pred razredom, žena možu zameri, ker je spet pozabil na obletnico, mama je bila hladna in nikoli ni vzpostavila čustvenega stika z mano, starša nas nista vzgojila k redu, oče je samo delal, bil odsoten in ni si vzel časa zame, mama me je dala v rejo takoj po rojstvu, očeta nikoli nisem poznala … Z zamerami se naberejo v nas jeza, sram in razočaranje. Pogosto krivimo sebe ali situacijo (tako je pač bilo), nočemo si pa priznati notranje bolečine, ki nas razjeda. Bolečina izhaja iz dejstva, da je prekinjen stik, ali kar je še hujše, ga nikoli ni bilo. Vemo samo, da bi morali nekaj dobiti, in tega primanjkljaja ne znamo ubesediti. Druge vrste vzroki so pogosti in največkrat so vezani na naše izkušnje iz otroštva. Za nas ni dobro, kadar gojimo zamere do staršev, bratov ali rejnikov.

Zelo nam bo koristilo, ko se bomo začeli spopadati z zamerami, ki jih pestujemo v sebi. Če ohranjam zamero do neke osebe, vzdržujem prekinjen stik, nimam odnosa z njo. Stik je naša zelo močna notranja potreba. Mi ne moremo živeti brez stikov in odnosov. Mnogi odrasli ljudje se ne zmorejo spraviti s svojim očetom ali mamo. To sta dve najbolj pomembni osebi v našem življenju. Nikoli se ne moremo odreči želji, da bi z njima imeli ljubeč in razumevajoč odnos. Tudi če niso bili dobri starši, si mi želimo njihovega sprejemanja. Kadar 'kuhamo' zamero (jezen sem nanje, nočem jih obiskati, ne bom jih klical …) v odrasli dobi, sami prispevamo, da ni stika. Oni ga niso znali narediti, mi pa kot zrele osebe lahko stopimo na pot lastne odrešitve, ki se kljub vsemu začne pri nas.

Sprejemanje težkih, neprijetnih dogodkov in z njimi povezanih neprijetnih čutenj in vzdušij vedno delamo samo zaradi sebe. Tudi če nas povzročitelj krivice ne sliši, je v naše dobro spustiti zamere. Kako? O tem naslednji teden.