Še preden je šel, je bil že nazaj (25)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / sobota, 27. september 2008 / 06:00

Že ob prvem klepetu mi je povedal, da konec avgusta, najkasneje v začetku septembra, odhaja v Mehiko. Za vedno.

Dovolj velik razlog, da me kot moški ni zanimal že v štartu. Vseeno sem se odločila, da grem z njim na kavo. Izkazalo se je, da je prijeten fant. Malce manjši od mene, kuhar, s strašno željo po karieri, ustvarjanju, vendar z mislimi v popolnoma drugih vodah. Gostinstvo ga ni zanimalo. Otroštvo je imel običajno, dokler ni oče zakockal in zapil maminega premoženja oziroma družinskega bogastva in izginil.

Postalo mi je slabo. Sedaj bo sledila gusarska zgodba z znanstveno fantastičnim pridihom in najbolje je, da jo takoj popiham, sem razmišljala.

No, ni sledila takoj, je pa čez dva dni.

Skratka, oče je izginil, mama od žalosti umrla, njegova ljubezen do ljudi otopela, ostalo je le ogromno jeze. Enkrat je odhajal v en del Mehike, drugič v drugega. Bili so trenutki, ko je naredil iz mene največjo zaupnico in mi je na dolgo in široko razlagal stvari, ki jih pravzaprav ne bi smel, spet drugič je kar vedel, kje približno naj bi njegov izginuli oče živel.

Okviri zgodbe so se kar naprej spreminjali.

Dan odhoda se je bližal in vedno znova sem pričakovala, da bo poklical ter rekel, da ne gre, ker se je zaljubil vame in me noče izgubiti. Potem bi še dodal, če lahko pride na obisk. Sem že videla, kako se počasi rine v moje življenje s tremi kovčki preteklosti in dvajsetimi nahrbtniki jeze.

Odločila sem se. Posedla sem ga, mu diplomatsko razložila, da je prijeten, vendar vanj nisem zaljubljena. Tudi če ne bi nikamor odhajal, se zadeve odvijajo prehitro. Vendar mora na pot. Že zaradi sebe. Mora poizkusiti, ker jaz nimam nobene pravice, da bi mu to onemogočila. Mora živeti svoje življenje. Vsaj možnost naj si da.

In ko je odšel, sem mu na mail napisala, naj mi pošlje kakšno kartico. Te ni bilo. Spominjam se, da sem enkrat vmes - kar tako, zavrtela njegovo telefonsko številko. Namesto 'številka ne obstaja', je zazvenelo iz slušalke 'številka trenutno ni dosegljiva'. Kasneje sem izvedela, da najemniške sobe ni odpovedal, sostanovalcem pa rekel, da gre na daljši dopust.

Dobila sem celo en mail, kjer je pisal, da je okolica neprijazna in da ljudje, s katerimi se je podal v novo življenje, niso tisto, kar je pričakoval.

Še ni minil mesec, odkar je šel, je že zazvonil telefon. Glej ga zlomka, je bil že nazaj. Sledila je zgodba, ki je spominjala na scenarij kakšnega Scorcesejevega filma. Preveč zame, kar sem mu tudi povedala.

»Vem, da mi ne verjameš,« je mirno odgovoril.

Obljubila sva si, da greva morda kakšen dan na kavo, vendar sva oba vedela, da sva le vljudna.

Prekinila sva stike.