Kolpa

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 4. oktober 2017 / 09:05

Pretekli teden sem bila na Kolpi. Vsaka dežela ima svoj jug. Običajno to pomeni manj razvito območje, odseljevanje. Vsako območje ob meji ima lahko dvojni vpliv, z ene in druge strani. V Beli krajini ne veš, kaj je slovensko, hrvaško in kaj vpliv srbskih Uskokov. Mar ni to normalno, če so ljudje živeli skupaj in uporabljali isto vodo enkrat za pot, drugič za življenje. Odmaknjenost je lahko tudi prednost. Ljudje iščejo mir, sprostitev in Kolpa je prava izbira. V tem času tu ni veliko ljudi. Gozd si nadeva svojo najlepšo obleko. Drevesa se sklanjajo nad reko, ki ima po poletni suši zopet veliko vode. In kaj je lepšega kot s čolnom po vodi opazovati sebe, vodo, drevesa, nebo.

V Radencih je center šolskih in obšolskih dejavnosti, nekakšna šola v naravi. Njihova glavna ponudba je Kolpa in Bela krajina in vse, kar je z njo povezano. V vasi je več hiš kot stalnih prebivalcev. Obiskali smo teto Rozo, ki ima več kot osemdeset let. Živi sama. Prejme sto evrov nekakšne priznavalnine in to porabi za plačilo položnic. Obdeluje njivo in živi od tistega, kar ji ljudje prinesejo. Bila je kot neke vrste branjevka ali Šavrinka ob Kolpi, ki je prodajala na eni in drugi strani reke, v Črnomlju in Adlešičih. Zdravnika ne potrebuje. Je malo in skromno, belo kavo in kruh, zelenjavno juhico. Sin je umrl, obišče jo vnuk in otroci iz bližnjega doma. Ob zgodbi tete Roze so se razgovorili tudi dijaki. Tudi na Gorenjskem so stari ljudje, pa vendar ne vem, da bi kdo živel takšno starost. Tam dol za Kolpo pač jo. V naslednji vasi, ki je uro hoda stran, sta živela mož in žena, stara 89 in 85 let. Sosedov nimata. Mož je kuhal žganje. Ob vodi se je vijugala ograja. Kaj ločuje? Samoto od samote? Vodo od vode? Teta Roza je lahko šla prodajat žganje in jajca tudi čez vodo, ker je tam več prodala. Uskoki so se preselili sem gor, ker jih je cesar plačal, da so jih branili pred Turki. Domačini so nam pripovedovali o Kočevarjih. V 15. stoletju so se preselili z Bavarske. Tukaj so živeli stoletja in bili so zelo napredni. Delitev velikega rajha jih je umestila pod Italijo. Čez Savo je bila že »Velika Nemčija«. Pustili so vso stoletno preteklost in se preselili tja. Ko so v letu 1943 spoznali zablodo, je bilo na Kočevskem že območje nove države, nove ideologije. In so šli po svetu. Kočevarske vasi samevajo, rušijo se obzidja, cerkve. Potomci se vračajo in obujajo spomine njihovih staršev. Prinašajo slike, organizirajo maše. Sadno drevje pa še vedno rodi. Medvedi, ki lomastijo po vejah in pobirajo plodove, ga pomlajujejo. Spominjajo se tudi zapornic iz Jugoslavije. Ljudje so izginili, če so »zašli« čez. Od vekomaj so se ljudje selili.

Sprehodite se ob Kolpi, recimo od Radencev do Kota pri Damlju, ki je najjužnejša točka Slovenije, in opazujte naravo, reko, gozd. Ograja sredi divjine. Kdo je postavil ograjo Uskokom, Kočevarjem, teti Rozi, da so bolje živeli?