Sociolog v dialogu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. oktober 2017 / 12:07

»In kaj se je zgodilo, ko ste izmerili, da Kavčič uživa trikrat večji ugled kot Kardelj? / Dokler rezultati niso bili objavljeni, se ni zgodilo nič. Vendar je skupina, ki je pri tem sodelovala – Peter Klinar, Boštjan Markič, Zdenko Roter, Zdravko Mlinar, Cveto Trampuš in jaz –, sklenila, da moramo o tem pisati. Govoril sem s takratnim urednikom Dela; zamisel je sprva sprejel. Prvi ponujeni članek je poročal o ugledu politikov. Nesel sem ga na Delo, a objavili ga niso. In sem šel k uredniku Dnevnika Slavku Bezniku. Članek je objavil – in to je kasneje tudi 'plačal'. Dogodek je sprožil verižno reakcijo. Kavčič, ki je še bil predsednik Izvršnega sveta, je o tem govoril kot o 'slonu v trgovini s porcelanom'. / Vi ste bili sloni? / Da. Poanta očitka je bila: fantje so sicer želeli dobro, vendar so ob tem razbili veliko porcelana. Politična kritika se je razširila, znana je kot obračun z liberalizmom – in padlo je, med drugim, tudi po FSPN. To je bila edina fakulteta UL, ki je bila deležna ostre politične obsodbe. / Kaj pa avtonomija Centra za raziskavo javnega mnenja? / Od tedaj so se stvari začele postavljati na novo: ali je dopustno, da si raziskovalci sami izmišljajo teme svojih raziskav, ali smejo sami oblikovati vprašanja o delikatnih problemih itd. Od začetka pa nekako do leta 1971 je bila situacija relativno odprta. Potem pa so bile vse do začetka osemdesetih let te stvari bolj zoprne. / Odpiranje raziskovalnega prostora se ponovno sproži ob prehodu s konca sedemdesetih v začetek osemdesetih let. To obdobje je raziskovalno najbolj vznemirljivo in hkrati ustvarjalno. Sodelovali smo v odprtem civilnem gibanju tistega časa in ga z raziskavami podpirali. Beležili smo premike v vrednotenjih in pričakovanjih, pa tudi v upanjih in verovanjih ljudi. / Kdaj ste bili najbolj svobodni pri svojem raziskovanju? / V drugi polovici osemdesetih in na zadetku devetdesetih. / Torej v času razkroja prejšnjega režima? / Tako. In v času postavljanja novega demokratičnega sistema. Vsi smo bili polni pričakovanj …« (Str. 277–278)

Tako sta Nika Toša spraševala Sonja H. Vogrič in Ali Žerdin, februarja 2007. V knjigi je še veliko zanimivega branja. Izvemo tudi, zakaj se je eden od prvakov moderne slovenske sociologije rodil v Zagrebu (moral bi se v Celju), 24. 11. 1934. Gotovo niste vedeli, da je bila njegova mama hči ljubljanskih gostilničarjev Mrakov in sestra legendarnega slovenskega dramatika in boema Ivana Mraka … Ta knjiga ni le za sociologe.