Sto let Borisa Pahorja

Pisateljev jubilej so v ponedeljek zvečer z osrednjo slovesnostjo proslavili v ljubljanski Operi.

Ljubljana - Pisatelj Boris Pahor, rodil se je 26. avgusta 1913 v Trstu, je svoj visok življenjski jubilej v ponedeljek praznoval v slovenski prestolnici. Najprej se je v spremstvu ljubljanskega župana Zorana Jankovića sprehodil po parku Tivoli in obiskal spomenik svojega dolgoletnega prijatelja, pesnika in pisatelja Edvarda Kocbeka. V nadaljevanju se je slavljenec udeležil predstavitve knjige o njem z naslovom Tako sem živel, avtorice Tatjane Rojc, v Informacijskem središču SNG Opere in balet Ljubljana pa so odprli razstavo, katere avtorja sta Marijan Rupert in Petra Jager iz Narodne in univerzitetne knjižnice. V njej sta uporabila tudi dokumentarno gradivo iz osebnega arhiva, ki ga je Pahor pred tremi leti podaril rokopisnemu oddelku NUK, med drugim tudi rokopise, njegovo korespondenco, osebne dokumente…

Osrednja slovesnost dneva, tako imenovane Pahoriane, je bila zvečer v prostorih Opere. Glasen stoječ aplavz ob prihodu slavljenca na oder dolgo ni potihnil. Njegovi sogovorniki so bili mladi, Borisu Pahorju tako rekoč pisani na kožo, saj vedno znova, kadar ga povabijo, da bi govoril javnosti, želi: »Pripeljite mi mlado poslušalstvo.« O zgodovini Trsta in Slovencev, ter njegovem življenjskem izkustvu v duhu svojega poslanstva želi spregovoriti predvsem mladim. O njegovem življenju in delu se je Pahor v Operi namreč pogovarjal s tremi dijaki, ki so vsi skupaj šteli komaj dobro polovico njegovih let, Jakobom Terčonom iz Trsta, Julijo Urban iz Celovca in Jakobom Cerovškom iz Ljubljane.

Najprej je spregovoril o svojih tržaških letih, obudil je spomin na požig Narodnega doma v Trstu, ko je imel sam še rosnih sedem let, predvsem pa je govoril o kasnejših letih, ki jih je v njegovem rodnem mestu zaznamoval fašizem. Tudi o posmehu, ki so ga slovenski učenci doživljali v šolah, ker so govorili slovensko. »Trst je bil pred menoj srečno mesto, jaz pa sem ga spoznaval kot nesrečnega,« je povedal Pahor in dodal, da je ta bil kot nekakšen konec sveta, on pa je postal faliran študent. Danes Trst gre v napačno smer, saj je Italija vseskozi po 2. svetovni vojni delala na tem, da se mesto ni povezalo z zaledjem.

Spregovoril je tudi o svojih taboriščnih izkušnjah. »Nekateri vse življenje niso mogli spregovoriti o tem, ker so bili v taboriščih tako ponižani,« je povedal, sam pa da sodi med tiste, ki so se rešili s tem, da so to dali ven iz sebe in so o tem govorili in pisali. »Od takrat sem spet lahko spal.« Da je bila taboriščna pot političnih deportirancev, kakršen je bil on, drugačna kot židov,« je še govoril in dodal da bi o tem lahko govoril ne samo trem mladim, ampak trideset mladim tri mesece. O tem kakšen bi moral biti plemeniti upor, o katerem piše v Nekropoli, je dejal, da je treba iti na ulice, protestirati, vendar mirno. V današnji družbi namesto etike vlada egoizem in posamezni interesi. »Vsak gleda, kako bo kradel zase, kako bo zmagala njegova stranka.«

Med posameznimi vprašanji in Pahorjevimi razmišljanji so dogodek dodatno plemenitili nastopi Okteta Simon Gregorčič s Kraguljčki, igralca Pavla Ravnohriba, ki je interpretiral odsek iz romana Nekropola, Slovenskega okteta, Nina Strnad je zapela pesem Mlade oči…

Iz rok evropske poslanke Mojce Kleva Kekuš je slavljenec prejel tudi nagrado Državljan Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament posameznikom ali skupinam za dosežke pri vzajemnem razumevanju in tesnejšem povezovanju narodov Evropske unije. Ob tem je Boris Pahor poudaril, da je enotnost vseh poslancev pri imenovanju zgled, kako bi morala delati naša politika. Slovenska družba je danes razdeljena in se prepira kdo je bil bolj grešen ta na eni ali oni na drugi strani. »Edina rešitev za Slovenijo je enotnost v sklepu, da se država izkoplje iz težav.«

Ob tem, ko so slavljencu čestitali predsednika uprave Mladinske knjige Peter Tomšič, minister za kulturo Uroš Grilc in predsednik države Borut Pahor, si je Boris Pahor izprosil, kot je dejal: »Samo še minutko,« in tako kot je to sprožil v Trstu in v Italiji, pozval še slovensko javnost: »V Italiji je sedem fašističnih taborišč in v enem od njih je potrebno urediti spominsko središče interniranim žrtvam druge svetovne vojne.« S tem je na nedvoumen način pokazal, kdo je Boris Pahor v skorajda celotnem svojem stoletju. Vselej in v vsakem trenutku borec za pravičnost.