Novinarji med ljudmi

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. oktober 2017 / 15:40

Sedemdeset let Gorenjskega glasa (11)

Gorenjski glas, tako ga imenujem, čeprav se je v 70-letni zgodovini imenoval tudi drugače, je v slovenskem časnikarstvu v marsičem nekaj posebnega. Še posebej v povezavi vseh njegovih delov z ljudmi, z naročniki in bralci. Vrata in strani našega časopisa so od začetkov izhajanja odprta za predloge, pohvale in tudi kritike. Naj ne zveni kot pretirana samohvala, vendar so morali naši komercialni zastopniki že v sedemdesetih letih trkati na vrata in ponujati možnost objave oglasov v časopisu. Iskanje novih naročnikov je stalnica časnika, ki mora biti na dan izida čim prej pri naročnikih in na prodajnih mestih.

Od začetka izhajanja časopisa pa velja rek, da se na Gorenjskem nič ne zgodi brez prisotnosti novinarjev Gorenjskega glasa. Težko bi prešteli vse dogodke, vesele in žalostne, na katerih so bili naši poročevalci. V nekaterih primerih so morali imeti tudi veliko poguma. Danes že pokojna novinarja Tone Polenec in Andrej Triler sta v živo doživljala skok s padalom v Lescah. Novinarji Gorenjskega glasa so se preizkušali v alpinizmu. Skupaj z gorskimi reševalci so odhajali na reševalne in iskalne akcije. Na cesti so spremljali prometne policiste in bili z njimi, ko so ti delali red. Bili so mešetarji na tržnici, sprevodniki na avtobusu, prodajalci v trgovini, smetarji, preizkuševalci tobačnih in drugih avtomatov in še marsikaj. Skratka, bili so in so še vedno med ljudmi, tam, kjer se odvija življenje.

Gorenjski glas je nad 40 let izbiral najboljše gorenjske športnike. Pokale smo jim najpogosteje izročali na prireditvah, ki so se selile iz občine v občino. Nekaj posebnega so bili novinarski večeri. Kar nekaj jih je bilo v zgodovini časnika. Uredništvo se je za en dan preselilo na teren, kjer smo iskali in opisovali zanimive dogodke in ljudi, zvečer pa smo na javni prireditvi prebrali, kar smo napisali. Vsi, ki smo sodelovali na teh večerih, imamo nanje izjemne spomine. Ti večeri in podobne prireditve spomladi, pozno jeseni in pozimi so bili najbolj neposreden stik z naročniki in bralci. Izbirali smo Gorenjca meseca in leta in seveda naročnike in bralce vabili na izlete. To počnemo še danes. Tako kot včasih, ko so bili avtobusi in tudi vlaki hitro polni, tudi danes z udeležbo ni težav.

Kmalu smo pogledali čez gorenjske plotove. Bili smo na Kosovem, ko je bilo tam že zelo vroče, pa v Makedoniji, v Srbiji in še marsikje. Vtise smo popisali v posebnih prilogah, ki so še danes vredne branja. Redno poročamo o dogodkih med Slovenci v sosednjih državah.