Odgovornost zdaj na vladi

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Slovenija / torek, 26. september 2017 / 14:21

Nedeljski referendum o zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper je bil tretji, ki je potekal po novih pravilih, ki jih je državni zbor uvedel leta 2013. Po njih za zavrnitev zakona, ki je predmet glasovanja, ni dovolj le, da mu na referendumu nasprotuje večina glasujočih, temveč se mora ob tem proti zakonu izreči skupaj več kot dvajset odstotkov oziroma trenutno okoli 342 tisoč vseh volilnih upravičencev. Razmeroma visoko določen kvorum je bil doslej dosežen le na referendumu o družinskem zakoniku, medtem ko je bila na glasovanju o zakonu o arhivih junija 2014 udeležba prenizka, da bi obveljala volja volivcev, tokrat pa pobudnikom referenduma niti ni uspelo prepričati večine od tistih, ki so prišli na volišča. Skupaj je sicer v nedeljo svoj glas pravilno oddalo dobrih 347 tisoč volivcev, torej le malenkost nad predpisanim kvorumom.

Na podlagi zadnjih treh primerov že lahko ugotavljamo, da razpis referenduma njegovim pobudnikom še zdaleč ne zagotavlja tudi končnega uspeha. Volivce je namreč zelo težko zvabiti na volišča, ko se morajo opredeliti o razmeroma strokovnih temah, kot sta bili o arhivih in tudi tokrat o drugem tiru. Slovensko volilno telo se še vedno najhitreje prebudi ob ideoloških temah, kar je družinski zakonik, s katerim je zakonodajalec nameraval istospolne pare popolnoma izenačiti z raznospolnimi, tudi bil. Zakon o drugem tiru pa ni take vrste. Vprašanja, katera trasa je najbolj primerna, kar mimogrede niti ni vsebina zakona, ki je bil položen na referendumsko tehtnico, katera tehnologija naj se uporabi, kakšna je realna cena projekta in kako naj država zagotovi potreben denar, so se izkazala za preveč tehnična, da bi na volišča zvabila dovolj volivcev. To so ne nazadnje priznali tudi v opozicijskem SDS, ki je aktivno sodeloval v kampanji proti zakonu, a je njihov poslanec Ljubo Žnidar v nedeljo vseeno ocenil, da je neprimerno, da o strokovnih stvareh in največjih infrastrukturnih projektih v državi odločajo državljani namesto stroke.

Minula referendumska kampanja pa je vseeno izluščila najpomembnejši pomislek, ki se bo v Sloveniji pojavil ob vsakem milijardnem infrastrukturnem projektu in zagotovo muči tako nasprotnike kot zagovornike zakona o drugem tiru: kako preprečiti, da se ne ponovi zgodba o vreči brez dna – o TEŠ 6, ki je močno obremenjena s sumi korupcije. Ta velika odgovornost je zdaj z referendumsko zeleno lučjo za izvedbo drugega tira na način, kot si ga je sama zamislila, naložena na pleča vlade. Od nje vsi upravičeno zahtevamo, da bo zagotovila največja možna nadzor in preglednost projekta.