Zgodbe vojne vihre

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 18:38

Cuel dei Pez (1943 m) – Vrh, neznan in neopazen, a čudovit; verjetno zato, ker ponudi edinstven, mogočen pogled na Kugyjev Montaž. Gora, kjer je divjala vojna vihra prve svetovne vojne. V spomin in opomin, naj se take norosti ne dogajajo več.

Ko se z Montaža zazremo proti severozahodu, se pred nami kot ogrlica pokažejo t. i. Naborjetske gore, ki jih od Montaža loči na eni strani dolina Dunja, na drugi pa Zajezera. Od vzhoda na zahod si sledijo vrhovi: Poldašnja špica, Piparji, Dve špici, Gosadon, Cuel dei Pez, Brda Lipnik in Vrh Dunje. Danes bomo obiskali Cuel Dei Pez. Na poti nas bodo spremljale ostaline prve svetovne vojne, nesmisla, ki se je odvijal v krutem gorskem svetu, hkrati pa se bomo zazrli v nedrje Montaža, ki ga je Julius Kugy poimenoval orjaški zmaj.

Skozi Kranjsko Goro se zapeljemo do Trbiža, kjer po stari cesti nadaljujemo mimo Tablje /Pontebbe, do vasi Dunja/Dogna, kjer zavijemo desno v vas in nato še enkrat ostro levo proti dolini Dunja. Peljemo se približno 12 kilometrov po strmi in ozki, asfaltirani cesti. Na izrazitem desnem ovinku – levo je gorski potok – zagledamo smerokaz za Monte Granuda oz. za pot 647. Parkiramo na desni strani ceste in začnemo z vzponom po mehki, blagodejni mulatjeri, ki, ne da bi občutili, precej hitro pridobiva višino. Kmalu zagledamo prvi vojaški objekt na desni strani v gozdu. Hodimo skozi borov in bukov gozd in hitro dosežemo višino 1400 metrov nad morjem, kjer se nam odpre razgled na dolino, pred seboj pa zagledamo kolosalno ostalino prve svetovne vojne, sedež bataljona Val Fella. Nekaj korakov naprej je na drobni stezici betonski reliefni spomenik italijanskega alpina z vojaško opremo: puško in bajonetom. Vrnemo se na markirano pot in nadaljujemo proti severu. Pot prijetno vijuga in nas pripelje do drugega spomenika, kamnitega stola z napisom Belvedere di Rio Budic, ki ponudi mogočen razgled na Montaž. V dveh urah dosežemo sedlo Cuel Taradot, kjer so ostanki vojašnic. Na sedlu sledimo desno poti št. 649. Pot preči južno pobočje, potem se v nekaj okljukih strmo dvigne in pred seboj zagledamo skalo, ki me je spomnila na ogrinjalo Ku Klux Klana. Gremo mimo te skale, ko dosežemo manjše sedelce, s katerega sestopimo s pomočjo jeklenice. Še kakšno minuto in na levi zagledamo možic, ki nas usmeri levo na neoznačeno, a dokaj lahko vodljivo stezico, ki nas pripelje na vrh gore Cuel Dei Pez, 1943 m.

Vrh vzame dih; pred nami se v vsej svoji mogočnosti pokaže Montaž. Iz Dunje je res najlepši, najmogočnejši, kot bi nosil dve kroni. Pred nami je Zabuš, ki se nadaljuje v Strmo peč. Daleč zadaj Zajavor in Lopič, pa Monte Crostis in Monte Pisimoni, Cozzarel, Montusel, Zuc dal Bor itd. Pred nami je greben Naborjetskih gora, do Poldašnje špice naj bi bilo pet ur, vendar je pot pod Piparji uradno zaprta. Vrh, ki navduši in nahrani sestradano dušo.

Z vrha sestopimo po poti vzpona do sedla, od tam pa predlagam, da nadaljujemo približno 10 minut po mulatjeri, ki je trenutno uradno zaprta oz. v fazi obnavljanja. Ko pridemo na mesto, kjer se pokaže betonirana cesta okoli skalnega ovinka, zavijemo levo navzdol po stari, opuščeni mulatjeri. Balzam za noge, saj hodimo po debeli pasti borovih iglic. Spust je strm, a lagoden, nižje pa se združimo z nam znano potjo vzpona, ki je markirana. Do jeklenega konjička, ki nas čaka v Dunji, nas čaka še sestop po udobni mulatjeri. Za konec pa še en predlog: če se bomo gore lotili poleti, bo še kako prijalo, da se osvežimo, no, ali pa vsaj noge namočimo v potočku Rio Mincigos nasproti parkirišča. Prija!!!!

Nadmorska višina: 1943 m
Višinska razlika: 943 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 3 / 5