Kaj takega!

On pravi: »Rad pogledam lepe ženske«, »Ni kaj, ta je prava lepotica«, »Kako se ne bi čudil temu lepemu telesu«, »Pravzaprav mi ni všeč le ženska, s katero sva si obljubila zvestobo«. Neka dama (z nasmeškom) pove: »Drugi moški mi je všeč. Ob njem se sprostim in smejim«, »Glej ga, glej, prava izrezana lepota moškosti«, »Preprosto mi je prijetno z njim se pogovarjati«, »Vau, pravi macho« … V naši kulturi hitro zaključimo, da so to grešne misli, občutki in besede. Vedeti moramo, da večine misli in čustev v prvem trenutku ne moremo kontrolirati, saj so to avtomatski in zelo hitri (biološki) procesi v nas. Ne moremo zanikati lepote s soncem obsijanega Grintovca, lepote, ko se prvi sočni žarki poljubljajo s Karavankami, ne moremo zanikati čudovitosti Goriških brd ali »krasna si bistra hči planin« … Tako tudi ne moremo zanikati lepote moškega in ženskega telesa. To je del narave in kar je lepo, priznajmo, je pač lepo. Ni vprašanje, ali želimo ali ne želimo, da so nam nekateri ljudje bolj ali manj všeč. Še enkrat zapišimo: prvih misli in čustev, ki se nam porajajo ob ljudeh, ne moremo kontrolirati, druge pa že lahko. Zato je pomembno, kaj mi kot razumska bitja ali mi, ki smo obljubili zvestobo, naredimo v nadaljevanju.

Neizogibno nam bodo nekateri bolj všeč. Neizogibno imamo moč, kako bomo ukrepali. Najbolje, da te prijetne valove in vibracije opazimo, sprejmemo in jih pustimo oditi naprej. Kot so prišli, bodo tudi odšli. Nezdravo je, ko si teh naravnih zakonitosti ne priznamo. Tako prvi od partnerjev začne doživljati krivdo, ker mu je všeč nekdo drug, drugi partner pa bo postal nerazumno ljubosumen. Seveda ni dobro, ko se nekdo začne spogledovati z mano in jaz začnem v tem uživati. Enako ni dobro, ko se zalotim v čustveno-seksualnem fantaziranju izven zveze s svojo partnerico. To je znak, da je v najini zvezi nekaj hudo narobe.

Privlačnost (ne spogledovanje), o kateri pišemo, sproži neka prijetna občutja. Ni zdravo, da jih zatremo. Pustimo jih, naj gredo, kot so prišli. Tako jim odvzamemo moč nadaljnjega razvoja. Če jih zatremo, zatremo del sebe, saj so naša. Žal bo del nas izginil tudi v intimnem odnosu z osebo, ki jo imamo najrajši. Kadar jih bomo zatrli, jim bomo dali moč in nam bodo začela diktirati naša vedenja. Začeli jih bomo projicirati v partnerja. Npr. ne upamo si priznati, da nam je všeč neki moški, doma pa bomo moža obtoževali, da gleda za drugimi ženskami.

S parterjem sva si dala obljubo zvestobe. Vendar obljubo za svoja dejanja – to je tisto, kar lahko kontroliramo. Sicer pa se o privlačnosti do drugih oseb nasprotnega spola pogovorimo s svojo ženo, možem, partnerjem, partnerko. Če nama je uspelo narediti dober odnos, bova oba partnerja razumela, da je to le privlačnost, in ne intimnost. Ta pripada le nama, zato se potrudiva in poskrbiva za naju.