Slovar zvonjenja in pritrkavanja

»Zvonjenje je na Slovenskem še vedno vsakdanji spremljevalec življenja, seveda bolj na podeželju kot v mestu, kjer ga v prometnem hrupu skoraj preslišimo, če nismo pod zvonikom, od koder se oglaša. V naravi ga včasih komaj slišimo, ker ga utišajo doline in bregovi ter krošnje dreves, v mestu pa nam je zaradi glasnosti med zidovi lahko tudi moteče. Kako pa bo na zvonjenje vplivala bližajoča se večkulturna naravnanost mest, bo pokazala prihodnost. A zvonjenje nas vendarle kljub poplavi različnih ur zvesto opozarja na časovne mejnike, kot so jutro, poldan in večer, vabi krščanske vernike k obredom in razen v središču mest oznanja tudi dokončno slovo njihovih sokrajanov. Glas zvonov je bil vedno in je še danes neizbrisno vtisnjen v zavest in spomin Slovencev, posebej tistih, ki so morali zapustiti dom in rojstni kraj. V njihovi govorici zvonovi pojejo, ko spremljajo praznike, ali jokajo, ko se poslavljajo od umrlih. Enake besede se pojavljajo v delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Z zvonovi je slovenski človek znal muzicirati in to še vedno podenja, ko pritrkava in tako privzdiguje slovesno občutje praznikov. Glas zvonov je bil in je še neločljivo povezan s slovensko dušo, ki je bila globoko ranjena, ko so zvonove v obeh vojnah snemali, da bi jih prelili v topove. Brez zvonjenja je bila njihova vas pustota, slovenska pokrajina pa je izgubljala zvočno podobo tisočletne kulture. S sodobno nestrpnostjo do zvonjenja se nekaj takega lahko zgodi tudi danes. Kultura zvonjenja je rojevala bogastvo izrazov za njegove načine, za čas njegovega poteka, za posamezne dele zvonov, za zvonarje in drugo. Terminološki slovar prinaša in razlaga te izraze ter jih tako ohranja v našem vedenju, hkrati pa bo služil vsem, ki želijo oživljati pozabljeno. In teh je na srečo tudi med mladimi veliko. Hvala avtorjem za dragoceno delo.« (Str. 9)

To je uvodnik etnokoreologa Mirka Ramovša (1935) v ta izjemni slovar. Uredila ga je Milka Bokal, doma iz Žirov, živi na Polhograjskem. Poglejmo, kako slovar razloži zvonjenje. »1. glasba, ki nastane ob udarjanju kembljev na notranjo udarno točko udarnega obroča med nihanjem zvonov 2. nihanje zvonov, med katerim kemblji udarjajo na notranjo udarno točko udarnega obroča in s tem povzročajo močne, zveneče glasove, zvoke 3. naznanjanje delov dneva, zlasti začetek in konec maš, cerkvenih obredov, smrti koga, za skupnost pomembnih ali v preteklosti tudi neugodnih dogodkov z nihanjem zvonov …« Zvoneče.