Pogovori o starših

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 09:04

To je ena izmed štirih najbolj pogostih tem, o katerih se zakonci prepiramo. Druge tri so še otroci, spolnost in denar. Torej, kakšno mesto v najinih pogovorih in prepirih naj zavzamejo misli in besede o najinih starših. Zlato pravilo je, da o tastu in tašči nikoli ne govorimo ničesar slabega. Še višji nivo je, da o njih niti ne razmišljamo slabo. Moja edina dolžnost do njiju je, da sem z njima prijazen. Vse drugo do njiju naj uredi moj mož oziroma moja žena. Ja, tako preprosto je to. »Svojega tasta in tašče nisem poznala, dokler nisem spoznala svojega moža. Vendar pa sta zanj to najbolj pomembni osebi. In s tem spoštovanjem bom pristopila do teh dveh odraslih oseb. Onadva sta dala življenje mojemu možu, ki ga imam rada. On sam bo uredil odnose z njima.« Nujno je vedeti, da moj zakonec nikoli ne bo pozitivno sprejel kritike svojih staršev. Zakaj ne? Zato, ker je moja žena zrasla iz njune združitve. To sta njena starša, zanjo sta ikoni, carja, nenadomestljiva sta in njo bo vedno bolelo, kadar bom kritiziral njeno mamo ali njenega očeta. Vedno. Niti nimam pravice komentirati in kritizirati dejanj svojega tasta ali tašče. Zakoncu je že tako ali tako hudo, kadar njegova starša ne znata poskrbeti zase, kadar si ne znata urediti lepega odnosa na starost, kadar nadaljujeta z medsebojnimi obtožbami … Otroku tega nikoli ni prijetno gledati, zato ne povečujmo trpljenja svoje žene še s tem, da jo kritiziramo in jo primerjamo z njenimi starši.

Pa vendar pogosto kritiziramo moževe ali ženine starše. To delamo v škodo svojega zakona. »Tako se obnašaš kot tvoja mama, oblačiš se kot tvoj oče, niti ti niti on ne vesta, kaj so to osnove mode, cinična si, kot so te doma naučili, tvoja pamet ni prerasla tvoje mame, tako si neodločen kot tvoj oče, površna je bila že tvoja mati in ti si ista …« Zakaj potem to delamo? Zakaj škodujemo lastnemu zakonu? Pozor! Ker je lažje kritizirati karkoli, še posebno primarne družine, kot pa sprejeti lastno razbolelost v najinem odnosu. Tako so pogovori – natančneje napisano prepiri – o otrocih, denarju, spolnosti in starših precej lažji kot pa lastna ranljivost. Ljudje preživijo ves svoj zakon v teh prepirih, samo da ne bi česa povedali o sebi. Kritike tasta in tašče večinoma privrejo iz nas v navalu jeze in včasih pravega besa. Zato je mnogo bolj koristno za najin odnos (in za mojo srečo), da jaz pričnem govoriti, misliti in čutiti svojo jezo, kot pa da takrat privlečem na plano »tvoje starše, ki so te vzgojili tako in tako …«. Naj še enkrat ponovim zlato pravilo: o tastu in tašči nikoli nič slabega, z njima bom vedno prijazen.