A zakaj? Ja, zato!

A zakaj se ukvarjati s seboj? Zakaj pogledati vase, kakšen sem, kdo sem, kako reagiram, kako živim, kako vplivam na druge? Zakaj razmišljati o svoji preteklosti in o svoji prihodnosti? Zakaj prebrati kakšno knjigo o človeku in o naših medsebojnih odnosih? Zakaj obiskati kakšno predavanje, kjer me želijo spodbuditi, naj že končno naredim nekaj zase? Zakaj iti na duhovne vaje? Zakaj izbirati prijatelje, s katerimi si lahko povemo kaj več kot le o vremenu in dnevni politiki? Zakaj prenehati opravljati druge in pričeti razmišljati o sebi in svojih reakcijah? Zakaj je koristno moliti? Zakaj samega sebe pogledati, kakšen sem kot oče, kakšen sem kot mož, kot sosed, kot sodelavec, kot sin ali hčerka? Zakaj sploh premlevati, kakšna sem kot ženska, kot žena, kakšna kot mama, kot sestra? Zakaj se ukvarjati z najinim zakonskim odnosom? Pa le zakaj bi (jaz, veliki šef) sam sebe opazoval, kakšen sem kot vodja? A zakaj iti na terapijo? Zakaj se izobraževati o odnosih in iskati, kakšna vzdušja so v meni? Zakaj obiskovati razne skupine? Zakaj bi se sploh ukvarjala z mislijo, kakšna sem kot tašča? »Ta tvoj zakaj pesem je nikdar izpeta, v njej se kot nitka prepleta življenja sla.« A zakaj sploh brati tole kolumno?

Ja, samo zato, da si bomo povečali lastno srečo na tem svetu. To je edini cilj vseh teh zakajev! Vsi ti zakaji imajo še eno resnico. Iskanje odgovorov na vse zakaje delamo izključno in samo zaradi sebe. Lahko se tudi odločimo, da ničesar ne naredimo v smer, kamor nas silijo vsi gornji zakaji. Takrat nas vodijo impulzi preteklosti in nagoni. Takrat nismo svobodni.

Ja, zato, da bom v sebi svoboden in da se bom svobodno odločal za svoje odločitve. Zato, da ne bom na prvo neprijazno besedo reagiral z jezo. Zato, da bom kot starš ob najstniku zdržal njegovo dozorevanje. Zato, da bom postal boljši moški. Zato, da te bom začutila v tvojem slabem dnevu in ti s svojo trdnostjo omogočila, da se boš ob meni lažje umiril. Zato, da te ne bom sramotila, ker si prišel pol ure kasneje iz službe. Zato, da me bodo ljudje spoštovali kot preudarnega vodjo in ne da se me bodo bali ali se iz mene norčevali. Ja, zato, da si bom zmanjšala praznino in samoto, ki jo čutim že vse življenje. Ja, zato, da te bom končno že enkrat slišal. Zato, da uničim čudne občutke odvečnosti, ki me spremljajo celo ob mojem možu. Zato, da ne bom potreboval toliko ljudi, ki zapolnjujejo mojo samoto. Ja, zato, da se ti ne bom posmehoval, ko si neodločna. Zato, da bo izginila moja tesnoba in stiskanje v prsih. Zato, da bom nehala jesti antidepresive. Zato, da bom zvest. Ja, zato, da bom končno sprejel, da mi pripada lepše življenje.

»Kaj vem, zakaj to tako je, vendar živeti lepo je – kaj vem, zakaj,« zapojmo sami sebi, ne le da poslušamo Lada Leskovarja.