Vragovo igranje

Spet je festival v Radovljici. Večeri so prijetni, iskrivi, polni pričakovanja in sijajne glasbe. Na drugem koncertu smo poslušali dela Giuseppeja Tartinija (1692–1770) in njegovih sodobnikov. Znameniti Pirančan, ki mestu prinaša ugled in kulturni sloves, je ob mandraču pod mogočno cerkvijo sv. Jurija, ki je zdaj Tartinijev trg, preživel le otroška in nekaj najstniških let. Bil je nadarjen v vseh pogledih, kar so menihi ugotovili že ob izobraževanju v tedanjem koprskem samostanu. Tartinijev oče, doma iz Firenc, visoki uradnik v solinah, si je želel, da bi bil Bepo duhovnik. Tartini se je podal na univerzo v Padovo in začel študirati pravo. A redko so ga videvali na predavanjih, saj je večino časa preživljal ob glasbi in – sabljanju. Ko mu je bilo dvajset let, se je poročil z dekletom iz nižjega sloja in završalo je doma in v padovanskih cerkvenih krogih, saj je bilo dekle škofova nečakinja. Umaknil se je v samostan sv. Frančiška v Assisi, kjer je bil pod opatovo zaščito, izpopolnjeval igranje na violino in se posvečal kompoziciji. Ko se je vrnil v Padovo, je bil kot virtuoz in izjemen učitelj violine znan daleč po Evropi, od koder so prihajali učenci. Številka se suče okoli dvesto. Med njimi je bil tudi Leopold, Mozartov oče. Leta 1713 je Tartini skomponiral eno najtežjih sklad za violino, sonato Vražji trilček, katere nastanek velja za legendo. Tartiniju se je sanjalo, da je vragu prodal dušo in ga izzval, naj na gosli nekaj zaigra, saj je bil prepričan, da vrag tega ne zna. Vrag pa je igral tako mojstrsko, da je prekašalo vse, kar je Tartini do takrat slišal. Ko se je zbudil, je takoj po spominu napisal skladbo, ki pa še zdaleč ni bila podobna hudičevemu mojstrstvu, in jo poimenoval Vražji trilček. Nekaj let je preživel in deloval v Pragi, a se je vrnil v Padovo. Izjemno število skladb so dopolnjevali tudi znanstveni zapisi o glasbeni pedagogiki, akustiki, lokovanju, matematiki … Kaj je rad jedel, nisem izbrskala … A tole je primerno, če si po Vražjem trilčku privoščimo še kozarček vinskih.

Pikantne tortilje

Za 4 osebe potrebujemo: 600 g piščančjih prsi, 4 paradižnike, 16 tortilj, žlico limoninega soka, 4 stroke česna, 1 čebulo, 3 žlice olja, 1 veliko papriko, 2 solatna srčka, sol, poper in čili po okusu.

Meso oplaknemo, popivnamo s papirnato brisačo in narežemo na majhne grižljaje. Paradižnik operemo in narežemo, na tenke lističe narežemo tudi čebulo, česen stremo. Vse skupaj damo v primerno posodo, ki se da zapreti, dodamo olje, krepko solimo in popramo, prilijemo limonin sok in damo vsaj za dve uri v hladilnik. Še bolje – čez noč.

Meso z marinado vred damo v nepregorno posodo in pri 180 stopinjah Celzija pečemo približno štirideset minut. Po želji dodamo tudi čili. Med tem časom narežemo na majhne kvadratke papriko, oprano in dobro osušeno solato pa na trakove. Ko je meso pečeno, pogrejemo v pečici še tortilje. Na vsako tortiljo damo nekaj trakov solate, žlico nadeva, potresemo s papriko in tortiljo oblikujemo v »škrnicelj«, ki ga na koncu ovijemo z aluminijasto folijo, da sok ne izteka. Ponudimo lahko toplo ali hladno.

Pa dober tek!