Tisto, kar skednju zrak dela

V poletnem času je v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki na ogled zanimiva razstava z naslovom Opečne prezračevalne mreže, gospodarskemu poslopju v korist in okras. Pri raznolikosti njihovih oblik je odločala izobraženost in inovativnost kmeta, o razkošnosti tako stavb kot mrež pa so odločale tudi finančne zmogljivosti investitorja.

Opečne prezračevalne mreže, le kaj bi to bilo? Mnogi med nami si bomo morali priznati, da se nam ne svita kaj dosti, za kakšno »omrežje« gre. Če zapišem skedenjske line, nas bo že polovica prej začudenih pomislila, da so to tista z opekami delno pozidana okna, ki zračijo seno v skednju. Ob obisku Galerije Ivana Groharja si bomo razjasnili še vse preostalo o tem čudovitem okrasnem in hkrati uporabnem delu velikih gospodarskih poslopij na kmetijah v naših krajih.

Te nevsakdanje, a vsekakor vznemirljivo zanimive teme sta se letošnjo pomlad v Loškem muzeju lotila etnologinja Mojca Šifrer Bulovec in umetnostni zgodovinar Boštjan Soklič – vsak seveda s stališča svoje stroke. »Ni težko dobiti ideje za podrobnejšo raziskavo na temo opečnih prezračevalnih mrež, če opazujete svet okrog sebe in se vam pri tem vtisnejo v spomin ti čudoviti vzorci z gospodarskih poslopij,« idejo o temi pojasnjuje Šifrer Bulovčeva. »Pri tem je zanimivo to, da so si lahko oblike velikokrat zelo podobne, a je vseeno vsak vzorec drugačen od tistega na sosednjem poslopju. To pomeni, da kmetje niso hoteli preveč izstopati, hkrati pa so želeli biti drugačni od soseda.« Na terenu sta tako evidentirala sedemdeset gospodarskih poslopij na področju nekdanje freisinške posesti, torej v Poljanski in Selški dolini, deloma na Sorškem polju ter v Škofji Loki in okolici. Na razstavi sta poudarila najlepše primerke ter tiste, katerih oblike pripadajo posamezni tipologiji opečnatih prezračevalnih mrež. Te so posebnost stavbarstva v jugovzhodnem alpskem prostoru – v Furlaniji, Benečiji, celotni padski nižini, avstrijskem delu Koroške in Štajerske, delih Hrvaške in Slovenije.

Estetika in uporabnost

Na Slovenskem so zidana gospodarska poslopja z mrežami začeli graditi v zadnji tretjini 19. stoletja. Take line so bile koristne predvsem zaradi nevarnosti samovžiga sena, stalno prezračevanje je bilo namreč neke vrste varnostni sistem. Nad hlevi so take opečne mreže celo regulirale klimo v njem. Skozi take mreže pa je pronicala tudi svetloba, ki je vsaj minimalno razsvetljevala prostor.

V naš prostor so vzore za gradnjo gospodarskih poslopij z opečnatimi mrežami zanesli furlanski zidarji. Gradili so jih predvsem na velikih kmetijah v nižinskem delu obeh dolin, v prvi polovici 20. stoletja pa tudi na Sorškem polju in v dostopnih delih loškega hribovja. Kmetje so največkrat z novimi poslopji menjali dotedanje lesene skednje. Gradilo pa se ni kar tako počez, izvemo na razstavi. Pod kakšnimi pogoji se lahko gradijo nova poslopja, je na primer določal Stavbni red za vojvodino Kranjsko iz leta 1875. Graditelj je novogradnjo moral prijaviti »stavbni oblastniji« – občini. Pri prijavi gradnje je moral predložiti stavbni načrt v dveh izvodih. Občina je morala po prijavi gradnje odgovoriti v 48 urah, drugače je imela stranka pravico, da začne graditi. Sledil je komisijski ogled, pri katerem so sodelovali hišni gospodar, stavbarski mojster, mejaši in predstavnik občine. Morebitne pripombe je graditelj moral upoštevati. Pridobljeno gradbeno dovoljenje je veljalo dve leti.

»Gospodarska poslopja z opečnimi prezračevalnimi mrežami so lep primer povezanosti oblike in funkcije v ljudskem stavbarstvu. Raznolikost njihovih oblik je izraz volje in želje kmečkega človeka po funkcionalnem in estetsko urejenem prostoru. Pri tem je odločala izobraženost in inovativnost našega kmeta, o razkošnosti tako stavb kot mrež pa so seveda odločale tudi finančne zmogljivosti investitorja,« pove Mojca Šifrer Bulovec.

Vizualni vzor tudi iz cerkva

Umetnostnozgodovinski vidik opečnih prezračevalnih mrež podaja Boštjan Soklič: »Tokrat govorimo o krasilni oziroma dekorativni umetnosti, ki je na Slovenskem prisotna že od pamtiveka in se manifestira v vsakem historičnem obdobju drugače, se pa od samega začetka do danes nekako obračajo isti vzorci. Gre za geometrizem, neko stilizacijo, za igre oblik, pojavljajo se nizi trikotnikov, ki so prisotni že na lončevini iz kamene dobe. V primeru lin se stvar le reciklira na drugačen način. Opečne mreže so dokaz, da ekspresivnost ljudske tvornosti in stavbarstva presega funkcionalnost in posega tudi na področje umetnosti. Priča nam o spretnosti in estetskem čutu kmečkega človeka ter izraža njegovo življenjsko filozofijo in vero.«

Pri nas se opečne prezračevalne mreže, ki so jih v Furlaniji gradili že sredi 18. stoletja, pojavijo z okrog stoletnim zamikom. Soklič v nadaljevanju razdela oblike in motive mrež, ki so jih v našo deželo, kot rečeno, prenašali furlanski zidarji. Po obliki se te delijo na okrogle in polkrožne, ortogonalne z ravno preklado, ortogonalne s polkrožnim lokom, znižanim lokom ali obokom, kombinacija okroglega in ortogonalnega tipa in pa trikotne. Slednje so predvsem na čelih bivalnih hiš. »Pozna se, da je v našem prostoru na izdelovalce lin precej vplivala tudi sakralna umetnost. Ne zgolj v smislu simbolike, tudi v smislu vizualnega vzora – veliko je rozet oziroma krožnih form, ki spominjajo na cerkvena okna.« Soklič za enega od razlogov za gradnjo mrež v obliki križa in drugih krščanskih znamenj omenja tudi praznoverje. Taka znamenja naj bi hišo obvarovala pred nesrečami.

Na razstavi so najbolj zanimive opečne prezračevalne mreže predstavljene s fotografijami, ob njih pa je zapisana tudi letnica izgradnje ter v katerem kraju, na kateri domačiji so. Kot je povedala Mojca Šifrer Bulovec, danes ponekod nova gospodarska poslopja še obnavljajo v takem stilu, tudi oblike so še zelo podobne nekdanjim, se je pa zamenjali material – namesto opečnih opek danes uporabljajo opeko iz siporeksa, ki jo potem prebarvajo. Razstava v Galeriji Ivana Groharja, ki nam daje vpogled v eno najbolj izpostavljenih značilnosti kmečke stavbne dediščine, oblikovanje in gradnjo skedenjskih lin, bo na ogled še vse do konca avgusta.