Združitev z Jeseniškim kovinarjem

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. avgust 2017 / 19:08

Sedemdeset let Gorenjskega glasa (3)

Prva petletka izhajanja Gorenjskega glasa je bila ob precej ustaljeni vsebini, značilni za tisti povojni udarniški čas evforije za obnovo domovine, tudi obdobje nekaterih sprememb. Nekoliko spremenjena, malce poševno postavljena je bila glava časopisa. Cena izvoda je bila dvignjena na 10 dinarjev. Nisem iskal izračunov, koliko bi ta cena pomenila danes. Časopis je še naprej izhajal enkrat tedensko na štirih straneh. Ob pomembnejših državnih praznikih, kot sta bila 22. julij, dan vstaje slovenskega naroda, in 29. november, dan republike, so bile običajno izdane dvojne številke, natisnjene na 12 straneh. Na dodatnih časopisnih straneh so bile objavljene praznične čestitke. V časopisu so se začela pojavljati tudi komercialna obvestila, večinoma povezana s trgovinami in drugimi javnimi službami, ki jim danes enostavno rečemo komercialna sporočila oziroma oglasi. Več je bilo tudi fotografij, nekaj aktualnih z največjih dogodkov, nekaj pa iz časa narodnoosvobodilnega boja.

Leto 1952 je bilo na splošno in tudi za Gorenjski glas nekaj posebnega. Lastniške in izdajateljske pravice so bile iz kranjskega okrajnega odbora Osvobodilne fronte razširjene tudi na Kamnik, Radovljico in Jesenice. Posledica tega je bila, vsaj tako sklepam, pripojitev Jeseniškega kovinarja h Gorenjskemu glasu konec leta 1951. Jeseniškega kovinarja je leta 1948 začela izdajati Osvobodilna fronta jeseniškega okraja. Novi odgovorni urednik Gorenjskega glasa je postal znani jeseniški časnikar Verko Gasar, ki je pred tem urejeval Jeseniškega kovinarja. Ta je ostal urednik do septembra leta 1952, ko ga je nasledil Kranjčan Dušan Bavdek, znani šolski in prosvetni delavec.

Gorenjski glas je uvajal novosti tudi pri vsebini. Uvedena je bila prva priloga v zgodovini našega časnika. Imenovala se je Dve strani, prva priloga Gorenjskega glasa za gospodarska, politična in kulturna vprašanja. V eni od prilog sem prebral za tisti čas zelo zanimiv in dokaj drzen spopad mnenj o poslanstvu učitelja med ljudskim poslancem Zvonetom Laburo in učiteljem Francetom Žvanom, kasnejšim jeseniškim županom. Žvan, ki sem ga imel čast srečati kot poročevalec s sej jeseniške občinske skupščine konec šestdesetih let, je bil človek, ki je naglas povedal, kar je o določeni stvari mislil!

Uredniki so želeli časopis približati ljudem in povečati število naročnikov in bralcev. To potrjuje nagradna anketa konec leta 1952, v kateri so bralce spraševali, kakšen naslov ima časopis, kako so zadovoljni z njegovo vsebino, katere spremembe predlagajo in kako naj izhaja časopis: ali dvakrat tedensko ali še naprej enkrat, vendar v povečanem obsegu.