Kangl'ce reševale Železnikarje

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / nedelja, 30. julij 2017 / 07:49

S kanglicami v rokah so Železnikarji v težkih časih hodili k premožnejšim domačinom in po okoliških vaseh prosit za hrano. S klekljanjem in kasnejšim razvojem kovinarstva se je prvotna potreba po kanglici izgubila, vzdevek Kanglca pa se Železnikarjev drži še danes. V zgodbo železnikarskih kanglic se je poglobil domačin Martin Pintar, avtor nedavne odmevne razstave kanglic, ki si želi postaviti tudi stalno zbirko.

Potem ko je leta 2009 na čistilni akciji pod Dermotovim jezom v Selški Sori našel staro bakreno kanglico, se je Železnikarju Martinu Pintarju porodila ideja, da bi kanglice, ki v Železnikih zavzemajo posebno mesto, začel zbirati. Zbral je 25 bolj posebnih primerkov, ob nedavnih Čipkarskih dnevih pa je postavil odmevno razstavo s kar 147 kanglicami, saj so jih prispevali številni domačini, prijatelji in znanci iz širše okolice. Poleg kanglic iz Železnikov in drugih slovenskih krajev so bile na ogled tudi avstrijske, poljske, češke, gruzijske ... Pintar je bil nadvse zadovoljen, da kanglica zopet povezuje ljudi. Odzvali so se vsepovsod, nekateri so mu jih tudi podarili, tako da bo stalna zbirka kanglic, ki jo namerava postaviti, še bogatejša.

Pintar, že od malega ljubitelj starin, se je zbiranja kanglic lotil iz ljubezni do dediščine. Kanglice so namreč nekoč v Železnikih imele velik simboličen pomen. Ko je začelo propadati železarstvo, so se mnogi izselili, zaradi česar se je število prebivalcev v ožjem delu Železnikov v začetku 20. stoletja prepolovilo na tisoč, pravi Pintar: »Vzponi in padci železarstva so bili tesno povezani z nesrečami. Požari, poplave, daljše zaledenitve Sore, epidemije, delovne nesreče in različne bolezni so najbolj prizadele socialno najobčutljivejši del prebivalstva. Tem je na robu obupa v borbi za golo preživetje pomagala le kangl'ca. V hudi revščini so številni prosili miloščine pri premožnejših krajanih. S kangl'co so se odpravljali v okoliške vasi, delovno sposobni so v zameno kaj postorili, drugi za 'Bohlonej'.«

Vzdevka Kangl'ca se ne sramujejo več

Od tu izvira tudi vzdevek Kangl'ca, ki se je prvotno nanašal le na prebivalce starega dela Železnikov: Racovnika, Trnja in zgornjega konca. Ime je bilo včasih zmerljivka, skorajda kletvica, povod za vroča soočenja …, je razložil Pintar. Danes se ga v Železnikih prav nič ne sramujejo. Klub študentov Selške doline je kanglico umestil v svoj logotip – skupaj s plavžem. Člani rokometnega društva so izdelali maskoto rokometnega plavžka s kanglico, orodjarjem v Domelu pa služi kanglica za prehodni pokal v tenisu …

Revščino so v začetku 20. stoletja delno lajšale manjše obrti in gradnja železnice skozi Baško grapo, na kar je na razstavi spominjala kanglica Slovenskih železnic, izdana ob 150-obletnici delovanja južne železnice. Pintar ve povedati, da so se Železnikarji od 1903 do 1931 zaman borili za povezavo Železnikov z novo železnico, da bi pospešili industrializacijo in zmanjšali krizo. Je pa potrebo po kanglici zmanjšal razmah klekljanja, s kasnejšim razvojem kovinarske industrije sredi prejšnjega stoletja pa prvotne potrebe po njej ni bilo več, je razložil. Kasneje so kanglice podobno kot drugod uporabljali za prenos mleka, delavci so v njih nosili malice v tovarne, rudnike, kmetje pa na travnike, polja in v gozd …

Iščejo stare avtohtone kanglice

V Pintarjevi zbirki je velik del emajliranih kanglic, ki so bile v težkih časih dostopne le gospodi. Starejše so bile bakrene ter iz pokositrane ali pocinkane pločevine. »Sedaj iščemo naše najstarejše avtohtone kanglice. Mnoge so prerjavele, luknjasto dno pa so domači mojstri odrezali in ga skupaj z novim obročem zakovičili in zacinili nazaj,« je pojasnil Pintar. Zgodbo železnikarske kanglice je podprlo tudi celjsko podjetje Emo Novum, ki je za razstavo in nastajajočo stalno zbirko pripravilo vzorce, ki predstavljajo faze sodobne izdelave kanglic. Tudi sicer je v Pintarjevi zbirki dobršen del kanglic omenjenega celjskega obrata s 123-letno tradicijo, kjer se skozi različna obdobja pojavljajo oznake levov in napisi Emo Novum, Emo ali AW. Kratica AW označuje začetnici Adolfa Westna, ki je v Celju razvil industrijo emajlirane posode in je pred vojno tudi po Evropi širil podjetje, kjer so izdelovali posodo z logotipom levov, je razložil Pintar.

Zgodbo o železnikarskih kanglicah namerava razvijati naprej. »Verjetno v tujini obstaja še kakšen kraj, kjer so domačini imeli podoben hudomušen vzdevek kot mi. Lahko bi se povezali in naredili skupno zgodbo.«