Lucija

Ogledalo

»Ko sem prebrala knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače sem se zgrozila. ''Hvala Bogu, da pri nas, v naši družini, ni bilo tako,'' sem naprej pomislila. ''Da se ne boš opekla, če boš preveč dajala roko v ogenj,'' se je ponorčeval mož, ki je danes že bivši. Na njegove besede sem se kasneje še neštetokrat spomnila.

O svojih prednikih nisem veliko vedela. Res so bili malo drugačni, saj so se radi zabavali, tudi pijančevali, starši so bili pogosto odsotni, zato smo bili otroci – bratranci in sestrične – zelo samostojni. Pa tudi mi smo, ker smo bili brez večje kontrole, radi kakšno ušpičili.

Vzela sem knjigo in se odpravila na obisk k babici, ki je zadnji dve leti živela v domu za starejše. Zmeraj se mi je zdela zelo krhka, nežna, dobrega srca, ki še sitni muhi ne bi storila ničesar hudega. Če sem jo kot otrok kdaj vprašala, kako je bilo včasih, jo je mama zmeraj prehitela in še preden je odprla usta, ji je ukazala, naj ne meša dreka. Tokrat je bilo drugače. ''Mogoče ti bom pa res jaz povedala nekaj zgodb,'' je končno pristala, potem ko je nekaj časa listala po knjigi. V naslednjih treh urah sem potem doživela največji šok v življenju!

Babičino zgodbo bom povedala točno tako, kot sem jo slišala.

''Moja stara mama je imela pet otrok s tremi različnimi očeti. Kje in s kom je zanosila prvič, ni znala povedati. Domači so potem sklepali, da je tiste reči počela z več moškimi hkrati, in to še takrat, ko še ni vedela, da se lahko iz takšnega početja rodijo otroci. Ostali otroci so bili 'otroci obljub'. Na njeno okno so trkali različni fantje, ki so sicer že imeli 'zabarano' nevesto, a so jo morali do poroke 'šparat'. Samo dva sta očetovstvo tudi priznala. Od enega je dobila v zameno telička, starši drugega pa so ji obljubili, da bo lahko vsako jesen prišla po dve gajbi krompirja. Babica se je pri petintridesetih poročila z vdovcem z desetimi otroki. Tudi njemu je, kljub temu da je bila že stara, rodila dva, ena je bila moja mama. Ta vdovec je bil zelo skope sorte, tako da je bila družina večkrat lačna kot sita, četudi čisto brez potrebe. Otroci iz prvega gnezda so se hitro porazgubili po svetu, najmlajši otrok je šel že s petimi leti služit za pastirja.

Podobna usoda je doletela tudi babičino sestro Angelco. Prvega otroka je rodila že pri šestnajstih letih. Vse sorte ji je obljubljal neki furman, ki je z avstrijske Koroške prihajal po vino v gostilno, kjer je delala. Bil je poročen, doma je imel devet otrok in še vsaj toliko postrani. Sina ni nikdar priznal ali kakorkoli skrbel zanj. Teta je o svoji bolečini nezakonske matere velikokrat pripovedovala. Zmeraj se je jokala in me svarila, naj se izogibam poročenih moških, ki hočejo od ženske samo tisto pa nič drugega. Tudi ona se je zelo nesrečno poročila. Vzela je vaškega kovača, ki je bil od nje precej starejši. Doma so jo opominjali, naj tega ne stori. Po vasi je šel namreč glas, da je z njim marsikaj narobe. Da imajo domači še kako prav, je spoznala po poroki. Kovaču so dišali mladi fantje. Vsakega vajenca, ki je delal pri njem, je ves čas tudi izrabljal. Teto je pustil nedotaknjeno, se je pa zato lotil njenega sina, četudi je imel komaj osem let. Teta dolgo časa sploh ni vedela, kaj je narobe, zakaj sin kar naprej joka in kriči, ko se mu kovač približa. Nekoč pa moža le zaloti, ko je klečal na fantu, v zrak mu je štrlelo njegovo orodje, fantkova ritka pa je bila marogasta od udarcev z dlanjo. V grozi in ihti je na nakovalu zagrabila kladivo in z njim udarila moža po glavi. Žal je zgrešila, kladivo je pristalo le na rami – in to desni – ter jo usodno poškodovalo, tako da kovač ni več mogel opravljati svojega poklica. Teta je vzela sina in zbežala domov, a se je ubogi otrok pri sedemnajstih obesil. Ni več mogel prenašati vaških zmerljivk, ki so bile zelo krute in brez milosti.

Katarinca, teta po očetovi strani, je med vojno izgubila moža in ostala sama z devetimi majhnimi otroki, desetega pa je nosila pod srcem. Ker je bil njen mož domobranec, ji nihče ni smel ponuditi priložnosti za zaslužek. Beračila je od hiše do hiše, a so se povsod bali oblasti, ki je bila do tistih, ki so šli na roke belim vdovam neizprosni. Tisti bolj srčni in tudi korajžni so ponoči, v zavetju teme, puščali pred njenimi vrati krompir, repo, zelje, moko. Celo župnik je bil strahopetec in je ni obhajal, čeprav je kljub temu redno, malodane vsak dan, trmasto šla k svetemu obhajilu. Takšno ničvredno življenje, polno zaničevanja in ponižanj, pa je tudi njo zlomilo. Začela je piti. Starejši sin, ki je kot zidar pomagal zidati zadružni dom v sosednjem kraju, je stisnil kakšen dinar v sestrino dlan, ki je prevzela skrb za bratce in sestrice. Teta se je iz gostiln vedno pogosteje vračala s kakšnim moškim, ki pa so ji potem na račun onegavljenja zorali njivo ali pokosili travnik, plačali pa so ji tudi s pol mernika pšenice, da jo je spomladi lahko posejala.

V takšnih družinah, v katerih ni bilo čisto nobene ljubezni in spoštljivosti, zgolj udarci, kletvice in laži, sva odraščala tudi midva z možem. To, da me je varal že pred poroko, se mi ni zdelo nič takšnega, saj sem bila tega obilo vajena od doma. Kmalu po rojstvu hčerke, tvoje mame, leta 1958, je mož spoznal drugo in se čez noč preselil k njej. Deset dni sem počakala, da se vrne, a ker se ni, sem ga šla iskat. Na pragu me je pričakala njegova kurba, ki je bila že visoko noseča. Malo je manjkalo, pa bi bruhala. Oba sem poslala k hudiču in ju preklela, potem sem se vrnila domov, pograbila hčerko, stlačila v kovček nekaj oblačil, sedla na vlak, ter se odpeljala v Kranj. Četudi kmečka, sem se zaposlila v Planiki, stiskala zobe in varčevala, da sem lahko deset let kasneje, ko sem dobila stanovanje, imela denar za opremo.

Nekoč mi je sovaščanka, ki je tudi delala v Planiki, zabrusila, da sem ravno tako ničvredna, kot moja žlahta. Šele desetletja kasneje sem razumela, kam je ciljala, kajti stvari, ki so se v naši družini dogajale, so mi bile do takrat čisto normalne.''«

Lucija potem nadaljuje: »Domov sem se vrnila, kot bi ne bila več pri zdravi pameti. Četudi do tistega trenutka sploh nisem vedela, kakšna je bila preteklost mojih prednikov, sem z grozo v srcu ugotavljala, da sem nezavedno podedovala številne vzorce, ki so se mi zdeli normalni. Namesto da bi se jih rešila, sem v njih vztrajala. Tudi moj mož je rad grel še kakšne druge rjuhe, a sem se ob čenčah zmeraj smejala in se norčevala. Po drugi strani se mi je zdelo čisto normalno, da mož nadzoruje moje pogovore, da mora zmeraj vedeti, kje sem, kdaj grem iz službe.

Nikoli se nisem vznemirila, če sem ga ujela, ko se je v kopalnici po tihem pogovarjal po telefonu, z veliko razumevanja sem mu oproščala pozne prihode domov zaradi zadrževanja za šankom, očitki, da premalo seksava po 'njegovo', so me premamili, da sem mu ustregla, če sem mu le lahko, skupaj z njim sem spremljala pornografske internetne strani, pridružila sem se mu na svinganju onstran Karavank … Takšno življenje se mi je zdelo normalno in običajno. Za čudaške pa sem imela tiste ženske, ki so se zaradi varanja metale na trepalnice.

Ob soočenju s kruto realnostjo sem doživela živčni zlom. Več kot štiri mesece je trajalo, da sem se upala pogledati v ogledalo. Še več kot enkrat toliko pa je trajalo, da se pri tem nisem sama sebi zdela umazana. Zamerim mami, ker mi je toliko stvari skrivala, res ji zamerim! Zdaj, ko vem resnico, ko vem, kdo in kakšna sem, bom lažje začela znova.«

(Konec)