Vojna že petdeset let

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 29. julij 2017 / 15:20

Se še spominjate šestdnevne vojne med Izraelom in Arabci junija 1967? Veste, da sedmi dan te vojne traja že petdeset let? Da se je vse skupaj začelo pred sto leti (1917)? In prvič zaostrilo pred sedemdeset leti (1947)? Stoletna zgodba brez rešitve …

Sedmi dan petdesetletne vojne

Vse skupaj se je začelo pred sto leti. »Leta 1917 je bila sprejeta t. i. Balfourjeva deklaracija, za mnoge 'izvirni greh', ki je omogočil nastanek konflikta. Gre za pismo, ki ga je britanski zunanji minister Arthur Balfour 2. novembra 1917 poslal lordu Rotschildu, enemu tedanjih voditeljev britanskih Judov. V kratkem pismu je Balfour obljubil podporo Velike Britanije ustanovitvi nacionalnega doma za judovsko ljudstvo v Palestini (glede na memorandum britanske vlade, ki ga je Svet Društva narodov odobril leta 1922, je ta obsegala območje med Sredozemskim morjem in reko Jordan). Deklaracija je bila napisana pet let, preden je Velika Britanija kot kolonialna sila od Otomanskega cesarstva prevzela nadzor nad tem območjem.« Naslednji korak v tej zgodbi je bil storjen, ko je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo št. 181 z dne 29. novembra 1947; po njej naj bi se Palestina razdelila na judovsko in arabsko državo, za Jeruzalem pa je načrt predvideval poseben mednarodni režim. Že 12 dni po sprejetju resolucije so se začeli izgoni palestinskega prebivalstva. »Mesec dni kasneje so judovske paravojaške enote v odgovor na palestinski napad judovskih konvojev in naselbin uničile prvo palestinsko vas. To se je marca 1948 razvilo v operacijo etničnega čiščenja, v okviru katere je bilo z ozemlja, na katerem je bil maja tistega leta ustanovljen Izrael, pregnanih okoli 750.000 oziroma skoraj 90 odstotkov tam živečih Palestincev. Državljanska vojna se je po ustanovitvi Izraela 14. maja prelevila v izraelsko-arabsko vojno (arabske države Sirija, Jordanija, Egipt, Irak in nekatere druge so imele slabo izurjene, slabo motivirane in slabo oborožene enote), v kateri je Izrael še povečal ozemlje. Po vojni je tako obsegal okoli 78 odstotkov Palestine, in ne 56, kot je predvidevala neuveljavljena resolucija. Takratne dogodke (predvsem pregon Palestincev, ki je spremljal nastanek nove države) Palestinci imenujejo nakba oziroma katastrofa.« Po premirju v tej vojni se je razmerje med Izraelci in arabskimi sosedi ponovno zaostrilo spomladi 1967. »5. junija je Izrael sprožil napad na arabske sosede. Z zračnimi napadi na egiptovska letališča je v nekaj urah uničil večino egiptovskih zračnih sil na tleh. Zaradi premoči v zraku je tako lahko ščitil svoje kopenske sile in Sinajski polotok (ter Gazo, ki je bila pod egiptovsko upravo) je zasedel v treh dneh. Po napadu na Jordanijo je Izrael zasedel še Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem (ki sta bila pod jordansko upravo), preden je Jordanija 7. junija privolila v resolucijo ZN za premirje. Potem ko je Egipt dan pozneje sprejel premirje, se je Izrael osredotočil na sirsko strateško Golansko planoto. Po njegovi zasedbi planote je Sirija 10. junija sprejela premirje.« Od takrat traja staus quo, ki ga je vzpostavila izraelska okupacija palestinskih ozemelj. Okupacija?

Je Izrael okupator?

Ejal Sela, izraelski veleposlanik za Slovenijo s sedežem na Dunaju, pravi, da ne gre za okupacijo, kvečjemu za sporno ozemlje. »To ozemlje je predmet spora med nami in Palestinci. Zaseda ga izraelska vojska, ki je zdaj tam suveren. Z izjemo Vzhodnega Jeruzalema to ozemlje ni pripojeno Izraelu in ni del države Izrael. To je uradni status. Za nas gre torej za ozemlje, ki je predmet spora. Zakaj je predmet spora? Leta 1922 se je mednarodna skupnost strinjala, da bi moralo biti celotno ozemlje Palestine domovina Judov.« (Vir: Boris Vasev, MMC RTV SLO) – Sicer pa ne gre več le za okupacijo. Vse večji problem postaja dejstvo, da Izrael gradi na okupiranih ozemljih nove judovske naselbine, in zid, ki sprti strani ločuje. O tem pa drugič.

Ustrelite jih!?

»Bodite neomajni, predvsem s tujimi preprodajalci, ki vstopijo v državo in se upirajo aretaciji. Ustrelite jih, saj je država v položaju izrednih razmer glede narkotikov.« Tako je indonezijski predsednik Joko Widodo pozval državljane, naj kar sami postrelijo tuje prekupčevalce z drogami. Ravna podobno kot njegov filipinski sosed Rodrigo Duterte, ki je dal na izvensodni način pobiti že več tisoč preprodajalcev. V EU na takšne prijeme v naših pravnih državah seveda ne smemo niti pomisliti. Človek pa se ob branju gornjih vrstic nehote vpraša, kakšne ukrepe bi morali uvesti proti naši »medicinski mafiji«, tujim in domačim preprodajalcem zdravil in medicinske opreme, ki ropajo naše bolnišnice in njihove paciente?! Če bo šlo tako naprej, bo kmalu tudi naša država »v položaju izrednih razmer glede narkotikov« …