Naročilo za deset, izdelal sem jih sto

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 11:31

Peter Hribar je v četrt stoletja izdelal okrog sto trideset različnih izdelkov iz lesa. Ker ima veselje do dela z lesom in v kratek čas, potem ko se je upokojil.

Miniaturni leseni vozovi, kozolci, pomanjšane replike slovenskih kmečkih skrinj, različni nastavki za majhne in velike steklenice, majhne zibke, konjska kopita z napisi za srečo ob različnih obletnicah ... Pisana kot beneški karneval je kletna sobica, polna izdelkov iz lesa, kamor me v svoji hiši v Tenetišah pri Kranju povabi Peter Hribar. Pomladi je gostil ameriške turiste. Predstavnica turistične agencije iz Maribora ga je poklicala, da ima zanimive goste, člane čebelarskega društva iz ZDA, ki bi jih zanimali njegovi izdelki, še posebno miniaturni čebelnjaki. »Naj me pred prihodom pokliče, da bom zagotovo doma, sem odgovoril – in tega nikomur razlagal, saj sem bil še vedno prepričan, da se zgolj nekdo heca,« je povedal Peter Hribar, ki je nekaj dni kasneje goste v resnici prijazno sprejel, jih tudi nagovoril, da so prišli na pravo mesto, in jih popeljal na ogled izdelkov iz lesa, ki jih izdeluje že več kot četrt stoletja. Različni izdelki imajo različne funkcije, eni skrivajo, drugi razkrivajo, tretji predvsem olepšujejo. »Kar nekaj so jih tudi kupili in veseli me, da bodo moji izdelki krasili tudi kakšno dnevno sobo v Bostonu. Seveda sem jih povabil, naj le še kdaj pridejo,« pove Peter, ki v obiskih turistov vidi tudi poslovno priložnost.

Mizar v različnih službah

Peter, ki od rojstva živi v Tenetišah, jih bo drugo leto dopolnil osemdeset. Pri obrtniku, ki je imel delavnico na Stari cesti v Kranju, se je učil za mizarja, a v svoji delovni dobi ni veliko časa preživel ob mizarskih strojih. Nekaj časa je bil voznik v Iskri, med služenjem vojaškega roka v letih 1958 in 1959 je bil pol leta tudi kot vojak v Egiptu. »Tito je Združenim narodom ponudil jugoslovanske vojake v mirovne enote tako imenovanih modrih čelad. Tja dol so mi celo pošiljali Gorenjski glas,« pove Peter, ki je bil na tej misiji voznik bojnega vozila.

»Ko sem po končanem služenju prišel domov, sem še isti dan v Kranju srečal fantovske kolege. Da Iskra še dan, dva išče nove delavce. Takoj sem se javil in bil sprejet za delavca v brusilnico, kasneje pa sem pristal v mizarski delavnici, kjer sem se naučil izdelovanja manjših stvari iz lesa. Pripravljali smo opremo za razstavne prostore za sejme, na katerih smo predstavljali Iskrine izdelke,« se spominja sogovornik, ki pa je vseskozi želel biti voznik, kar mu je tudi uspelo. »Ko so se pokazale potrebe po prevozih v tujino, so kolegi predlagali mene, da sem že vozil po Egiptu. Potoval sem na Nizozemsko, v Nemčijo, na Češko, Madžarsko, v Italijo – in povsod sem videval tudi zanimive spominke iz lesa. Ko se je Iskra Commerce, kjer sem delal, selila v Ljubljano, sem spet našel delo v Kranju, in sicer na uvoznem oddelku. Vmes sem zaključil ekonomsko šolo, učil pa sem se tudi carinskih zadev v Beogradu.«

Ni ga bilo strah upokojitve

Leta 1993, ko je Iskra zašla v težave, se je pri petinpetdesetih upokojil. »Eni so jokali, ko so se upokojili, jaz pa nisem imel težav, saj sem vedel, kaj bom delal. Pred tem sem namreč že nekaj let iz lesa izdeloval spominke in podobno. Na potovanjih v tujino sem dobival številne ideje za izdelke iz lesa. Včasih sem tudi kupil primerek, ga doma premeril in izdelal podobnega, a na svoj način,« pripoveduje Peter Hribar, ki je doslej izdelal že 130 različnih spominkov iz lesa. Njegova prva stranka je bilo Turistično društvo Kranj. Veliko so naročali in včasih je komaj uspel vse narediti: male vodnjake, možičke, smerokaze, knjige – vse iz lesa. »Če sem dobil naročilo za deset, sem jih naredil sto. Za ceno ni nihče vprašal. Tako je v moji delavnici nastajalo na tisoče različnih lesenih izdelkov,« pove Peter in dodaja, da je najbolj pogost les smrekovina, pogosto je uporabljal odpadni les iz mizarskih delavnic, kar je znižalo stroške, in če je v gozdu našel kakšno primerno rogovilo, jo je prav tako obdelal. Mnogi izdelki so vezani na Slovenijo in njene simbole, izdeloval je unikatno embalažo za znane slovenske vinarje, v podjetjih so naročali novoletna darilca, svoje izdelke je ponujal po prodajalnah spominkov po Gorenjskem in drugje po državi. Zadnje čase pa so Kitajci z nizko ceno nedosegljivi našim domačim izdelovalcem.

Miniaturne hišice in čebelnjaki, panji, ki so hkrati hranilniki, igre iz lesa, deščice z vžganimi pregovori ... Težko bi se poslovili od Petra, ne da bi našli česa zase. Tudi Peter sem in tja še stopi za mizarske stroje. Zase in iz veselja do dela z lesom.