Arles, večkrat

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. julij 2017 / 12:26

»Seveda se, ko sedim v tujem, a zmeraj bolj mojem prevajalskem središču, najprej – a ne prvič – domislim, da bi bilo treba nekaj podobnega napraviti tudi pri nas: namesto da razsipamo energijo v različne vetrove, bi morali ljudi, ki jih to zanima, pritegniti k nam, jim ponuditi, mnogim zapored in na istem kraju, urejene delovne in bivalne razmere, možnost komuniciranja in informiranja. O tem, o garsonjeri, dveh, ki bi bili vse leto na voljo tujim interesentom in štipendistom, in v njih slovarji in sprotna slovenska beletrija, sem svojčas že razlagal enemu naših više pristojnih kulturnih mož; ni me jemal čisto zares. Pa me v tej misli podpira ne le francoski zgled – za nas bolj poučni in zavezujoči so primeri iz manjših literatur, vzemimo iz finske. (Kolegica Jelka, ki je tja sporočila, da prevaja Kalevalo, je pri priči dobila vabilo, naj kar pride; stroške in organizacijo je prevzela tamkajšnja uradna institucija za širjenje finske književnosti. Kako bi se mi odzvali, če bi nam ne le kak Litovec, ampak, denimo, Američan javil, da bo prevedel celotnega Prešerna?) Ne spregledujem tistega, kar je bilo na tem področju storjeno, ampak zdi se mi veliko premalo in neorganizirano; vlagati bi bilo treba predvsem v tuje prevajalce – ali v redke Slovence, ki jim je dolgo bivanje na tujem še ohranilo čut za oba jezika in ne misliti, da bomo, če bo treba, stvari že postorili doma; to gre enkrat, dvakrat, v načelu pa je popolna iluzija. Dokler stvari ne bojo profesionalno načrtovane in vodene, gmotno pa podprte s širokim, v začetku nemara tvegavim zamahom, bo naše kulturno javljanje v svetu sporadično in slabo odmevno, naše jamrarije v tej zvezi pa seveda neutemeljene in odveč. In redki posamezniki, katerim bo ob osebnih poznanstvih – ki so, kot radi pozabljamo, v načelu dobrodošla in tvorna – uspelo plasirati v tujino svoja dela, bojo namesto veselega odobravanja še naprej deležni zavistnih očitkov o klanovstvu in privatizmu.« (Str. 37–38)

Tako je razmišljal letošnji Prešernov nagrajenec, ko je leta 1989 prvič (pozneje pa še večkrat) gostoval v Mednarodnem središču književnih prevajalcev v mestu Arles v Provansi. Francozi kot velik narod veliko dajo na to, da se njihova literatura prevaja v druge jezike in to dejavno podpirajo. Aleš Berger je tudi v prevajalskih bivanjih v Arlesu (na francoske stroške) postal to, kar je: eden naših najboljših prevajalcev iz francoščine. Tako bi morala tudi naša država narediti več za prevajanje naše književnosti v druge jezike …