Zlati grb

Dne 23. julija 2017 bo poteklo osemdeset let od ustanovitve Muzejskega društva Škofja Loka. Ob tej priložnosti je Knjižnica Ivana Tavčarja v Škofji Loki s podporo Loškega muzeja, Gimnazije Škofja Loka, KUD Lonka Stara Loka, Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in Zgodovinskega Arhiva v Ljubljani ter častnih loških občanov Ivana Omana, Aleksandre Kornhauser-Frazer in Franceta Štukla predlagala, da mu občina Škofja Loka podeli za njegovo dolgoletno izjemno ustvarjalno delovanje zlati grb, najvišje odličje občine Škofja Loka.

Po njegovi zaslugi ima to starodavno mesto v Loškem gradu imeniten muzej in po zaslugi Loških razgledov nekdanje Loško gospostvo s Selško in Poljansko dolino najbolj obdelano domoznanstvo in zgodovino tja do srednjega veka. V Loških razgledih je bila vse od ustanovitve leta 1954 in skoraj do konca avnojske Jugoslavije leta 1991 posebna rubrika posvečena narodnoosvobodilnemu boju med drugo svetovno vojno in še potem se tej tematiki niso odpovedali.

S samostojno Slovenijo je dozorel čas za osvetlitev medvojnega dogajanja tudi z več drugih strani, kar je zgodovinopisju lahko samo v korist – po pregovoru:

Da se resnica prav spozna, je treba čuti [vsaj] dva zvona.

Četudi je bilo takih člankov zadnja leta več kot poprej, ko zanje niti priložnosti ni bilo, to ne more biti vzrok, da bi Muzejskemu društvu odrekli prestižno priznanje, saj ne gre samo za zadnja leta njegovega delovanja, temveč za vseh 80 let.

To pomeni, da so tisti, ki so glasovali proti, izničili prizadevanje tudi vseh tistih pred njimi, ki so se trudili ohraniti spomin na zmagovalce v II. svetovni vojni na slovenskih tleh. Na pamet se spomnim imen, kot so žirovski prvoborec Milan Žakelj, Svetko Kobal, ki je svojo kalvarijo prestajal v Mauthausnu, Vinko Govekar, ki je organiziral partizansko šolstvo in postal prvi direktor Alpine v Žireh.

To bi bila lepa – vsaj posthumna – počastitev tudi za ustanovitelja Loških razgledov dr. Branka Berčiča (roj. 1927), ki bi letos, če bi mu bilo dano, praznoval 90-letnico.

Tudi njemu je tedanja komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občinskega sveta občine Škofja Loka leta 2004 odklonila predlog, da bi postal častni občan Škofje Loke; čeprav so predlog Knjižnice Ivana Tavčarja iz Škofje Loke podprli Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, Muzejsko društvo Škofja Loka in Loški muzej v Škofji Loki.

Naj mu bo vsaj ta zapis v prijazen spomin, saj mi je v rokopisnem oddelku NUK vedno stal ob strani, ko sem začenjala svojo raziskovalno pot. Enako sem hvaležna dolgoletnemu predsedniku omenjenega društva dr. Pavletu Blazniku za koristne napotke pri študijskem delu, in še prej Francetu Planini, s katerim sva v mojih študentskih letih snovala ustanovitev podružnice loškega Muzejskega društva v Žireh, in čisto na začetku direktorju Loškega muzeja Andreju Pavlovcu, ki je navzoče v tej strogo znanstveni druščini sproščal z značilnim nasmeškom in poredno pripombo in ji dal piti iz umetnostnega navdiha.

Čeprav bo črnec/Etiopec v loškem grbu za Loško muzejsko društvo še zmeraj ostal črn, so moji vtisi o delovanju Muzejskega društva Škofja Loka tudi v zadnjem obdobju obsijani z zlatimi žarki.

Prof. ddr. Marija Stanonik, izredna članica SAZU, Ljubljana