V spomin: Ciril Zupan (1930–2017)

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Radovljica / sobota, 8. julij 2017 / 12:48

V soboto, 1. julija, so se v Mošnjah poslovili od Cirila Zupana, klenega Mošnjana iz Grabna, po domače Koroščovega Cirila. Bil je človek, ki je bil vse življenje aktiven na številnih področjih, od gasilstva do kulture, bil je igralec in organizator ter odličen kronist in zapisovalec zgodovine kraja. Ne nazadnje pa je bil dolga leta tudi zvesti dopisnik Gorenjskega glasa in Deželnih novic.

Rojen je bil leta 1930 na Koroščevi domačiji, v hiši, kjer so imeli mlin in žago. Tako je, kot je ob slovesu povedal njegov prijatelj Danilo Korošec, že od malega moral poprijeti za vsako delo. V zadnjem letu vojne so družino, tako kot vse krajane iz vasi, Nemci izselili, po vojni pa so se Zupanovi vrnili in mlin in žaga sta začela spet delati. Ciril je v življenju počel marsikaj: služboval v Suknu v Zapužah, zatem pa na bencinskem servisu v Radovljici, kjer je dočakal upokojitev, skrbel je za kmetijo, izdeloval mlinska kolesa, bil je med ustanovitelji društva lastnikov malih hidroelektrarn, za svoj osemdeseti rojstni dan pred leti pa je ponovno pognal staro domačo žago venecijanko, na kar je bil posebej ponosen.

Preizkusil pa se je tudi kot novinar. »Cel kup reči me je zanimalo, bil sem kritičen, pa sem začel pisati o kmetijski problematiki. Že v petdesetih letih sem dobil novinarsko izkaznico kot dopisnik Radia Ljubljana, Maribora in slovenskega Primorja,« je povedal ob neki priložnosti. Pisal je tudi za Kmečki glas, Dnevnik in seveda domači Gorenjski glas. V zadnjih letih je redno pošiljal na roke skrbno napisane prispevke za radovljiški občinski časopis Deželne novice. Rad je zapisal predvsem kaj, kar bi se sicer pozabilo: o ljudeh, dogodkih in znamenitostih v domači vasi.

Kot je povedal njegov prijatelj Danilo, je Ciril imel rad družbo, vedno je bil obkrožen s prijatelji in skupaj so razdrli marsikatero igrivo.

Vitalen in aktiven je bil vse do zadnjega in kot bi kaj slutil, je še obiskal sorodnike, zatem pa mirno, pri peči, na domu v preljubih Mošnjah, zaspal ... Pokopali so ga prav na njegov 87. rojstni dan. Za njim so ostali številni zapiski, rokopisi, nešteti utrinki o Mošnjah in zgodovini, o ljudeh in o časih, ki jih ni več. Pogrešali ga bodo žena, otroci, vnuki in pravnuk, številni prijatelji. Pogrešale ga bodo Mošnje. Naj mu bo lahka mošenjska zemlja.